9 C
Ljubljana
petek, 29 marca, 2024

Peter L. Marjančič: ŠOLSKA URA

Tokrat ura ni šla na daljavo,
dva sta fizično se znašla v šoli,
dva za silo, naj bo kakor koli,
šolsko uro sta imela pravo.

 

“Kdo kot prvi usta bo odprl?”
glasno ju tovarišica vpraša,
rezek glas blondinka oponaša,
“Jaz bom,” Marjanček se je zadrl.

In še to je na začetku zinil,

da ne ust, otresal da bo gobec,

bi najraje snel si masko – robec,

nejevoljno Petra je ošinil.

Jezno Marjanček se je obregnil
ob sošolca Janeza, ga pljuval,
z lastnim se neznanjem sam sesuval,
vsakokrat, ko je v sošolca dregnil.

Da je kriv za vse slabosti Janez,
Janezek, no, vemo vsi, kateri,
Marjanček kot vrabec se čeperi,
da je kriv bil včeraj kakor danes.

Sililo neznanje je na plano,
Peter le poslušal je pazljivo,
Marjanček pa vedno bolj vsiljivo
se je nosil, zmeraj bolj neslano.

Peter le dobil potem besedo
je, ko Marjanček se je razpenil,
Peter le neznanje je ocenil,
opozoril na sošolca bedo.

Ni bilo učiteljici milo,
kajti Marjančka ima bolj v čislih,
videl po reakcijah si kislih,
da jo nekajkrat je skoraj zvilo.

Rešil situacijo je zvonec,
Peter le s štirico je opravil,
Marjanček še zadnji cvek pristavil,
zanj bo šolanja, kot kaže konec.

Upanje v blondinki je umrlo,
da njen Marjanček kdaj kaj postane,
Peter le kot upanje ostane,
ko ji v šoli gobec je zaprlo.

PODPRITE DEMOKRACIJO!

Drage bralke, dragi bralci, donirajte Demokraciji in podprite pluralnost slovenskega medijskega prostora!

Sorodne vsebine