»Olajšana izvolitev« Slovencev v rimski parlament kot nikoli končana zgodba

Tričetrtstoletja zavlačevanja in izigravanja sprejetih ustavnih in zakonskih obveznosti…

 

Ob nedavni ustavni spremembi, ki je oklestila oba domova rimskega parlamenta (senat in poslansko zbornico) za okrog tretjino poslancev, in povzročila spremembe volilne zakonodaje, je deželni tajnik Stranke slovenske skupnosti (SSK) dr. Igor Gabrovec obupan vzkliknil (Novi glas, 3. 12. 2020), »da se uresničujejo temne napovedi glede obveznosti Republike Italije, da zagotovi izvolitev slovenskega predstavnika v rimski parlament«. Kajti tudi nove spremembe volilne zakonodaje tega ne rešujejo. Že povojna ustava Republike Italije je namreč v 6. členu napovedala sprejetje »posebnih predpisov za zaščito jezikovnih manjšin«. Na kar je moralo preteči pol stoletja, da smo leta 2001 končno dočakali Zaščitni zakon za Slovence v Italiji (št. 38), ki je, med ostalim, v 26. členu nakazal, da morajo volilni zakoni »za volitve senata in poslanske zbornice vsebovati določila, ki olajšajo volitev kandidatov, ki pripadajo slovenski manjšini«. Kar pa še ni zajamčeno zastopstvo! In tudi na to zaman čakamo že dve novi desetletji. V vmesnem času pa so Slovenci reševali svoje zastopstvo v parlamentu tako, da je vsedržavna levičarska stranka Partito democratico (PD) postavila enega od strankinih Slovencev na seznam svojih kandidatov za v parlament na dovolj visoko, izvoljivo mesto. Vendar je bil tako izvoljen predstavnik pri obrambi interesov manjšine zavezan predvsem ideologiji in interesom svoje stranke, ki pa, kot bomo videli v nadaljevanju, niso vedno skladni z interesi manjšine. Deželni tajnik PD v FJK Cristiano Shaurli je npr. na nekem posvetu ravnokar izjavil (Novi glas, 21. 11. 2020), »da njegova stranka ne namerava predlagati nobene spremembe volilnega zakona za olajšano zastopstvo tudi zato, ker nasprotuje etničnim strankam (mišljena SSK, prip. avt.), in da bodo pač poskušali, kolikor je ob tretjini parlamentarcev manj to mogoče, tudi v prihodnje pomagati izvoliti Slovenca. Če pa to ne šlo, bo pač Slovence zastopal Italijan«. Predstavniki SSK so v preteklosti pripravili in dostavili pristojnim organom več predlogov zakonske rešitve olajšanega zastopstva, vendar se ni tvar nikamor premaknila in tudi napovedi za naprej niso rožnate. Na to je opozoril tudi senator Carlo Felice Besostri (Novi glas, 2. 3. 2020) rekoč, »da za to ni prave politične volje pri osrednjih italijanskih strankah«. O čemer govori tudi gornja izjava tajnika PD FJK Shaurlija. In to se dogaja v okoliščinah, ko pa je slovenska ustava uzakonila (64. člen), da morata biti italijanska in madžarska narodna skupnost »neposredno zastopani v predstavniških organih lokalne samouprave in v državnem zboru«. Pri čemer pa imajo npr. Italijani ob zajamčenem zastopstvu v parlamentu in obalnih občinskih svetih zagotovljena še mesta podžupanov in zajamčeno zastopstvo tudi v ostalih organih občinskih svetov (odbori, komisije) in še drugje.

Primerjalni pregled pravic, ugodnosti in zaščite italijanske manjšine v Sloveniji in slovenske v Italiji

Pregled je bil povzet oz. dopolnjen po primerjavi pravic obeh manjšin, ki jo je objavil tržaški razumnik in publicist Paolo G. Parovel (Delo, 19. 11. 1994), in velja za obdobje, ko je bil sprejet zaščitni zakon za Slovence v Italiji (2001). Dopuščam možnost, da je bil vmes pri zaščiti slovenske manjšine storjen kak manjši premik naprej, kar pa ne more bistveno spremeniti slike.

Vrsta pravic, ugodnosti in zaščite Slovenija Italija

Gorica-Trst Videm

1. Zaščita, ki ni odvisna od števila pripadnikov manjšine DA NE NE
2. Zagotovljeno zastopstvo v parlamentu DA NE NE
3. Pravica veta v predstavniških organih pri odločitvah ki zadevajo manjšino DA NE NE
4. Zagotovljeno zastopstvo v predstavniških organih lokalnih oblasti DA NE NE
5. Jezik manjšine je uradni jezik DA NE NE
6. Pravica do uporabe manjšinskega jezika v parlamentu DA NE NE
7. Pravica do uporabe manjšinskega jezika v lokalnih predstavniških organih DA DELNO NE
8. Pravica do uporabe manjšinskega jezika v odnosih z lokalnimi oblastmi DA DELNO NE
9. Pravica do uporabe manjšinskega jezika v odnosih s sodnimi oblastmi DA DELNO DELNO
10. Pravica do uporabe manjšinskega jezika v odnosih z upravnimi organi DA DELNO NE
11. Dolžnost oblasti do uporabe manjšinskega jezika ob uradnih slovesnostih DA DELNO NE
12. Dolžnost oblasti do obešanja javnih napisov tudi v manjšin. jeziku DA DELNO NE
13. Dolžnost oblasti, da izobeša tudi manjšinsko zastavo DA NE NE
14. Dolžnost podjetnikov in obrtnikov. da izobešajo dvojezične napise DA NE NE
15. Obvezni dvojezični krajevni napisi DA DELNO DELNO
16. Pravica veta proti sklepom lokal. skupnosti v zadevah, ki se tičejo manjšine DA NE NE
17. Radijske oddaje v manjšinskem jeziku DA DA DA
18. Televizijske oddaje v manjšinskem jeziku DA DA NE
19. Dvojezični uradni formularji DA DELNO NE
20. Dvojezični osebni dokumenti DA DELNO NE
21. Dolžnost obveznega pouka jezika manjšine za otroke večin. naroda DA NE NE
22. Otroški vrtci, osnovne in srednje šole v manjšinskem jeziku DA DA NE
23. Financiranje dnevnega in periodičnega manjšinskega jezika DA DELNO DELNO
24. Financiranje kulturnih dejavnosti DA DA DELNO

Položaj slovenske manjšine v Italiji morda še najbolj odraža izjava, ki jo je ob gornji primerjavi dal predstavnik italijanske skupnosti v Sloveniji (Il Piccolo, 12. 6. 2000), da namreč odklanjajo recipročnost s slovensko manjšino v Italiji, ker bi to bila katastrofa (»sarebbe un disastro«). Lepa solidarna gesta bi bila, če bi predstavniki italijanske skupnosti to na glas povedali tudi pristojnim organom svoje matične države. Ob vzorni in nadstandardni zakonski zaščiti italijanske manjšine v Sloveniji pa se nam, kljub otoplitvi odnosov po vstopu Slovenije v EU, ni treba neprestano poniževati in se zadovoljevati z miloščino, ki jo Italija s stisnjenimi zobmi spušča slovenski manjšini. Ravno dolgotrajna bitka za zagotovitev vsaj »olajšane izvolitve«, če že ne zajamčenega zastopstva, je trenutek, da se zravnamo, rešimo lastno človeško dostojanstvo in naši verolomni sosedi kdaj tudi pokažemo zobe. In ko že ima EU polna usta očitkov o nespoštovanju »vladavine prava«, jim je treba dati vedeti, da npr. dvajsetletno izigravanje 26. člena zaščitnega zakona o »olajšanem zastopstvu« sodi tudi med te kršitve. Končno imamo Evropsko sodišče, ki je pristojno, da o tem razsoja. Kajti kopica izjav o dobrih sosedskih odnosih, pa medsebojno trepljanje diplomatov in politikov po ramenih ter obilica lahkotnih obljub navedenega problema očitno ne morejo rešiti in predstavljajo bolj nekakšno zajemanje vode z rešetom.

Milan Gregorič, Koper