Piše: Franc Bešter
Ta prispevek sem napisal zato, ker menim, da moderni človek živi v neki zmoti, kar se tiče odločanja tako na osebni kot politični ravni. Je žrtev razsvetljenske zmote: da se je s pametjo in racionalističnimi znanji mogoče pravilno odločati.
Pri odločanju je ključnega pomena dogajanje, resnice o dogajanju pa po tej poti ne more spoznati. Tu se bo moral nasloniti na nekaj mnogo večjega in močnejšega od sebe, in to bo, sem prepričan, ena glavnih nalog nove paradigme, ki prihaja: izpeljati revolucijo v načinu odločanja.
Znanstvena podoba sveta
Podoba sveta, kakršna se v možgane ljudi vgrajuje v dolgih letih hoje skozi šolski sistem in kakršno je zgradila fizika v nekaj stoletjih. In treba je poudariti, da za večino ljudi to ni »podoba«, za večino svet takšen tudi v resnici je! In to podobo uporablja človek – racionalist pri svojem odločanju – kot svoje miselno orodje in orožje:
»Vemo, kaj premika stvari: sile. Vemo, kaj je sila: produkt iz mase in pospeška: F= mxa. Vemo, kaj je masa: količina snovi. Vemo, zakaj so telesa vztrajna: ker imajo maso. Vemo, kaj je energija: polovica produkta iz mase in kvadrata hitrosti. Vemo, kako nastane energija: iz mase, po enačbi E= mc2. Vemo, kako nastane masa: iz energije, po tej formuli, m= E/c2. Vemo, zakaj se mase privlačijo: zaradi gravitacijske sile, in vemo, kaj je ta sila – F=&m1m2/r2. Vemo, kaj je svetloba, je elektromagnetno valovanje, saj poznamo Maxwellove enačbe za vse to, in merimo njeno frekvenco in valovno dolžino. Vemo, da je hitrost c največja v vesolju, saj to sledi iz enačbe E= mc2. Vemo, iz česa je snov (materija): iz atomov in molekul. Vemo, kakšni so atomi, iz česa so, gradi jih nekaj delcev (kroglic), glavni so elektroni, protoni, nevtroni. Kroglico atoma ustvarijo elektroni, ki v silni hitrosti krožijo okrog jedra in tvorijo lupino (več lupin) atoma. Večina atoma je prazen prostor.
Delci so izvori električnih polj, poznamo formule zanj. Elektromagnetni valovi nastanejo s pospešenim gibanjem nabojev. Snovi (spojin) je v naravi ogromno vrst, anorganskih in organskih, vse nastanejo iz 92 elementov, prisotnih v naravi, poznamo kemijske formule zanje in enačbe za njihovo nastajanje, če navedem še malo kemije. Vemo tudi, kako je nastalo vesolje: z velikim pokom (big- bang), in tu poznamo proces nastajanja do zadnjih milisekund in tisočink milimetra.
Vemo tudi, kako je potem, ko se je oblikovalo Osončje, na Zemlji začelo nastajati in se razvijati življenje: z evolucijo, iz enostavnih organizmov do vedno kompleksnejših, po mehanizmih evolucije (spreminjanje genov, mutacije, boj za obstanek…)«.
Če povzamemo: vse, absolutno vse, od zgradbe (ustroja) sveta do delovanja materialne narave, prav do samega nastanka vesolja in življenja na Zemlji si naša vsemogočna in vsevedna Znanost zna razlagati brez Boga.
Vsi Evropejci gredo skozi šolski sistem, kjer se učijo te Znanosti. Ali je potem kaj čudnega, da se je v tej civilizaciji pojavil masovni ateizem? Polovica njenih pripadnikov se izreka za ateiste, in od teh dve tretjini prizna, da so to zaradi znanosti.
Pri vsem skupaj pa ne gre samo za neko podobo sveta, ampak tudi za nek način mišljenja, ki ga zahteva in razvija neka spoznavna metoda. Ta podoba sveta je bila namreč ustvarjena z metodo eksperimenta (z materijo) in z objektivnim opazovanjem in merjenjem v procesu eksperimentiranja. In spoznavanje te podobe vtirja našo misel v to metodo: ta spoznavna metoda zahteva eksperimente in meritve, in uporaba tega znanja v življenju in na delovnem mestu spet zahteva to: merjenje. Vse to možgane človeka napolni z enačbami (ki jih ima le-ta zmotno za naravne zakone), s formulami, znaki, številkami, količinami, sploh s faktografskimi podatki, in še s krivuljami, grafi, pravokotnim sistemom… .
Vendar, pri vsem tistem, kar sem prej navajal (kaj vse vemo) in kar se nanaša na fiziko in njena področja (na mehaniko, elektriko, optiko, atomiko…) gre res samo za PODOBO sveta, vse tiste stvari, ki sem jih opisoval in se nanašajo na sile, maso, energijo, svetlobo, atome, delce…, v naravi v resnici ne obstajajo, pri tem gre samo za mentalne konstrukte v naših glavah, res da ustvarjene na osnovi nekega izkustva o svetu materije. Oni so uporabni ( v tehniki, v življenju) zato, ker so nastali na osnovi eksperimentov. Tista nesreča, zaradi katere večina ljudi vse življenje živi v neki zmoti in laži, je v tem: večina si predstavlja, da vse te stvari, ki jih obravnava fizika, v svetu, v naravi, v resnici obstajajo, neodvisno od nas, zanje to niso podobe, modeli, konstrukti, zanje svet takšen tudi v resnici je. Razlogov za takšno gledanje in takšen način mišljenja je več. Glavni je, da večina, ki gre skozi šole, nima niti sposobnosti niti interesa za spoznanje nečesa globljega in širšega, niti v šolah ni časa in možnosti za to. Večina si predstavlja, da stvari »zna in razume«, če zna nekaj, s pomočjo formul, izračunati, in dobi pravi rezultat. In po šolah se, ravno zaradi tega, znanost podaja na tak, racionalističen, poenostavljen, a zato izkrivljen, popačen, enostranski način. Na koncu pa si večina ljudi predstavlja, da vsaj v principu vse znajo in vse vedo, kar pa je nekaj najbolj nevarnega.
Racionalistična struktura
Racionalistična miselna struktura, vgrajena v možgane pripadnikov te, racionalistične civilizacije, seveda marsikaj omogoča, a obenem marsikaj onemogoča ali vsaj otežuje. Kot že rečeno, racionalistična znanja navajajo ljudi k postavljanju Razuma na prvo mesto v srcu, na mesto, ki pripada Bogu, iz tega sledi pobožanstvenje Razuma z vsemi negativnimi posledicami. Empirična »božanska« Znanost, ki zanika Boga (ker ga ne potrebuje za razumevanje sveta) vodi v ateizem, zaradi tega so se v tej civilizaciji zamajali etični temelji in pojavila se je huda kriza smisla. Človek v tem razvoju in prav zaradi tega razvoja ni samo pridobil, je tudi ogromno izgubil.
Ena od hudih posledic, ki jo imata neka podoba sveta in nek način mišljenja je tudi pojav neke velike zmote v tej kulturi, da se je namreč človek, tako na osebni kot politični ravni, sposoben pravilno odločati, se usmerjati, s svojo pametjo in svojimi racionalističnimi znanji. Ta zmota izhaja iz teh znanj, pridobljenih v šolskem sistemu: ona dajo človeku vedeti, da Razum, s pomočjo Znanosti (njene metode) lahko spozna resnico o svetu, saj je človek spoznal naravo in ustroj sveta, naravne zakone takšne kot so, celo pozna sam nastanek sveta. Se pravi: Razum lahko spozna resnico! Torej lahko spozna tudi resnico o dogodkih, o dogajanju sveta, iz tega pa sledi, da se je z Razumom, ki je povrh še opremljen z Znanostjo, v življenju mogoče pravilno odločati, se usmerjati – pri odločanju je treba upoštevati ravno to, dogajanje sveta, ga čim bolje poznati, celo čim bolje predvideti razvoj dogajanja v prihodnosti. Vendar pa je to zmota, ki človeka v življenju lahko drago stane.
S pomočjo modernih znanosti svet in dogajanje v njem res lahko s številnih vidikov mnogo bolje razumemo, a z določenih vidikov slabše. Nek način mišljenja marsikaj slabi, onemogoča. Na primer: najbolj verjamemo v empirične vede kot sta fizika in kemija – ker so tam stvari »dokazane« in eksaktno opisane, opisane s formulami, enačbami. Enačbe pa so miselna orodja (ne naravni zakoni!), ki nam omogočajo, da ni treba vseh stvari vedno znova meriti, ampak jih lahko izračunamo. A raba enačb od človeka še vedno zahteva, da stvari vedno znova meri. Merjenje pa v človeku razvija nek specifičen način opažanja stvari. Opažanje: tu je ključna naša zavestna pozornost, misel, mišljenje. Merjenje torej v človeku razvija nek poseben način mišljenja. Najprej: osredotočanje na merjene in merljive stvari, torej na neke izseke iz sveta. In tudi na teh začnemo stvari (v glavi) prilagajati, v namene merjenja, jih spreminjati v enake ali vsaj podobne, začnemo odmišljati »nebistvene in zanemarljive podrobnosti«. Ta način mišljenja nam omogoča, da čim več stvari naredimo za »merljive« (oz. jih proglasimo za takšne), a ta način mišljenja povzroča, da oslepimo za »podrobnosti« in »malenkosti«, za tisto, kar lahko »zanemarimo«, ali vsaj otopimo za to.
Zakaj je to slabo za način mišljenja, ki ga potrebujemo pri vsakodnevnem odločanju? Ker pri tem ni »zanemarljivih malenkosti« – včasih so ravno te lahko usodne, včasih ravno »podrobnosti« lahko prevesijo tok dogodkov sveta v neko drugo smer. Kar se tiče odločanja pri delovanju sredi sveta torej ni »nepomembnih malenkosti«, ni delitve na »bistveno« in »nebistveno«, te delitve so le v naših glavah, narava jih ne pozna.
Racionalistična miselna stavba, kakršna obstaja v glavah pripadnikov te civilizacije nasploh ni primerna za spoznavanje resnice o dogajanju sveta in zato ne za odločanje. Če vzamemo fiziko in kemijo: to sta znanosti eksperimenta, tam vzamemo nekaj iz narave in se na tisto fokusiramo, eksperiment poteka v kontroliranih pogojih (sicer tudi ni mogoče meriti!), dobljeni rezultati so dobri za izumljanje in razvoj tehnike, se pravi Orodij, a v svetu in naravi stvari niso kontrolirane, tam obstaja nepregledna mreža stvari in odnosov, silno dinamična, na tem odru vstopajo v igro neštevilne stvari iz nežive in žive narave in osebe iz človeške družbe, in tvorijo enkratne in neponovljive dogodke sveta. Da, vsak dogodek je neponovljiv, in ko se pojavi, že izginja in nastaja nekaj novega. Na dlani je, da je človeku nemogoče poznati resnico o vsem tem, a pri odločanju bi jo moral poznati! Toda, kaj pomeni to: poznati resnico o dogajanju sveta?! To pomeni vedeti za VSE, kar se na svetu dogaja, poznati tudi tisto, kar se dogaja »za kulisami«, za zunanjo pojavnostjo sveta. In tega ne moremo poznati, tudi če vprežemo vso našo pamet, vsa naša racionalistična znanja in vso našo tehniko.
Ali je človek torej obsojen na temo neznanja glede resnice o dogodkih sveta, skozi katere hodi, ali ne more najti nobene gotovosti glede odločanja pri delovanju sredi sveta? Ugotovili smo, da je odločanje s pomočjo racionalističnih znanj zmotno. Dogajanje je nekaj neizmernega in preveč nepreglednega. A upanje prinaša naslednja verska resnica: »Vse se dogaja po božji volji«. Vsak dogodek se zgodi po voli Boga, iz česar sledi, da ima (edino!) Bog pregled nad absolutno vsem, kar se na svetu zgodi, še več, ker dela načrte za dogodke sveta, ima tudi pregled nad prihodnostjo. Se pravi, svet vere ponuja odgovor, rešitev, kar se tiče usmerjanja, odločanja v življenju.
Spoznavna stavba vere
Ta stavba je zgrajena na nekaj stebrih, ki so nekatere temeljne resnice o Bogu. Vera: verjetje. V te resnice je treba verjeti in ne dvomiti!
Najprej: da Bog je, da obstaja, in da je njega treba postaviti (v srcu) na prvo mesto, nad vsako drugo stvar. In da je ustvaril svet (vesolje) in človeka, ter da ima človek neumrljivo dušo. Potem: da Boga lahko spoznavamo, iz narave in Svetega pisma, najbolj iz evangelija. In govorica Svetega pisma je predvsem govorica prispodob, alegorij, simbolov. Na osnovi tega znanja je mogoče priti tudi do neposrednega stika z Bogom, preko svoje duše, saj ima le-ta tudi organe (čutila, oči, ušesa…) za to, in ta izkustva se nanašajo na Duha, ker je Bog Duh, Duh pa je ne- materija. Snov je zunanja stvarnost, Duh pa notranja in višja, in z njo pridemo v stik s svojim duhom, torej preko svoje notranjosti, in kadar se Bog razodeva človeku, se tudi na področju notranjosti.
V razsvetljenstvu se je ta spoznavna stavba vere soočila s spoznavno stavbo moderne, empirične Znanosti. Razsvetljenstvo poveličuje Razum in ga postavlja na prvo mesto, in podlaga, temelj te stavbe je razsvetljenski racionalizem, po katerem Razum lahko spozna resnico. In jo tudi mora, če smo ga postavili na prvo, najvišje mesto, če ne bi bil tega sposoben, ne bi bil »božanski«.
Stebri, na katerih počiva in na katerih potem gradi ta racionalistična zgradba, se nanašajo na spoznavno metodo te Znanosti, in ena glavnih njenih postavk je sistematični, metodični dvom, Znanost napreduje s tem. Njena metoda je v sistematičnem zbiranju izkustev, in ta izkustva se nanašajo na svet snovi, materije, lahko tudi živega in družbe. Z materijo se ukvarjata fizika in kemija, s svojo metodo eksperimenta, opazovanja in merjenja, s tem se pride do izkustev o njej, in v nič se ne sme slepo verjeti, v vse je treba dvomiti, dokler ni »dokazano« – ravno s to metodo (eksperiment, merjenje). Z merjenjem pridemo do količin, do številk, zato je matematika jezik te Znanosti. To je tudi jezik znakov.
Iz te podlaga in iz teh stebrov potem raste ta stavba, ki jo je dalo razsvetljenstvo. V njenih nadstropjih in prostorih najdemo številna področja naravoslovja in družboslovja, ne le področja fizike in kemije, tudi biologije, psihologije, zgodovine, sociologije…, in znotraj njih deluje razsvetljeni človek, človek – racionalist.
Logično je, da je vse, kar obstaja v obeh stavbah (znanja, resnice) zelo različno, saj ti dve stavbi rasteta iz zelo različnih, prav nasprotujočih si temeljev in podlag, če pomislimo samo, da je pot do znanja pri verski zgradbi verjetje, slepo verjetje in zaupanje v razodete resnice o Bogu in svetu, pri stavbi znanosti pa je pot do novega znanja dvom. Dvomiti je treba v vse, kar ni »dokazano« – z metodo te znanosti, zato ta znanost začne zanikovati Boga – ker s to metodo ni dokazan in dokazljiv. Nadalje ta znanost vso pozornost človeka obrača k materiji, nasploh k svetu, ta znanost hoče biti »objektivna«, medtem ko je področje vere področje notranjega, izkustev, ki se nanašajo na Duha in do katerih se pride preko duše, se pravi notranjosti človeka. Diametralna nasprotja se pokažejo tudi pri znanjih, po katerih se pride do izkustev pri znanosti (tam gre za jezik znakov), in izkustva se tam tudi opisujejo z znaki, medtem ko gre pri verskem znanju za jezik simbolov, osvajamo ga s pomočjo prispodob, in tudi izkustva se lahko opisujejo le s simboličnimi besedami. Razlika med znakom in simbolom pa je ogromna: znak je izmišljen in njegov pomen je enkrat za vselej enoznačno določen, simbola pa si ni mogoče izmisliti, lahko nam je le dan, podarjen, in simbol ni nikoli do kraja raziskan: on vedno kaže na nekaj neopisljivega, presežnega.
Vsekakor se je v razsvetljenstvu, z empiričnimi znanostmi, pojavila neka resna in močna alternativa veri in Cerkvi. In občutek imam, da se večina pripadnikov te kulture še danes ne zaveda, vsaj ne jasno, za kako zelo različni spoznavni stavbi tukaj gre. Spoznavna stavba: miselni svet, zgradba v možganih, znotraj katere človek mentalno deluje. To ni nekaj samoumevnega niti nekaj, kar človek pridobi na lahko in čez noč, ta stavba se v človeka vgrajuje ne leta, ampak desetletja, in tudi spreminjati je ni mogoče na hitro, miselne šablone imajo svojo vztrajnost. In če imamo pred seboj dve zelo različni spoznavni stavbi – kako se v človeku moreta uskladiti, kaj se zgodi ob njunem srečanju v glavah ljudi?
In do takega srečanja vsekakor pride, neizbežno, saj vsi pripadniki te kulture morajo skozi šolski sistem. In mnogi (ne vsi) imajo vgrajeno tudi »versko stavbo«. Kaj se dogaja v človeku, ko se sooči z miselno zgradbo racionalizma? Vsekakor je postavljen pred dileme, in svojo vero mora vedno znova postavljati pod vprašaj. Pomislimo samo, da se sreča z znanostjo, ki zanika Boga, ki od človeka zahteva stalen dvom (pri veri je dvom celo greh!), ki zahteva dokazovanje stvari z eksperimenti in merjenji, ki ga stalno sili v obračanje k zunanjemu kot edini stvarnosti, ga sili v pomnjenje velikih količin znakov, v delo z matematiko kot orodjem, z edino eksaktnim jezikom enačb… .
Tu se na vsakem koraku lahko vpraša: kdo ima prav, znanost ali vera? Obe strani ne moreta imeti prav. Tako se »verska stavba« lahko začne majati, podirati, lahko se dokončno in povsem zruši, in to se zgodi pri mnogih, tehtnica se prevesi v prid Znanosti, saj je ona ustvarila vso Tehniko, ki nam služi, ki jo s pridom uporabljamo, zato je »pravilna«.
Tako je ogromno zahodnjakov zaradi racionalizma izgubilo vero, s tem pa so izgubili vse tisto, kar lahko daje le vera, nikoli znanost. In mislim, da se večina še danes ne zaveda, zakaj so izgubili vero, in da so v tej kulturi soočeni z dvema zelo različnima spoznavno- miselnima svetovoma, ki se med sabo tepeta, uničujeta.
Odločanje
Ko se v življenju odločamo, zasledujemo neke cilje, ki jih s svojim delovanjem v neki smeri potem skušamo doseči. In priznati si moramo, da se ti cilji v končni fazi nanašajo na zadovoljevanje naših telesnih potreb, znano je, da človeka vodita dva glavna gona: po hrani in spolnosti. So seveda še drugi motivi, ki pa se precej navezujejo na ta dva, to so goni po veljavi, imetju, sploh materialnih udobnostih, po varnosti, uspehu, ugledu… .
Če razmislimo, pa uspeh naših prizadevanj, ko igramo svojo vlogo, na odru sveta v drami življenja, ni večinsko odvisen od naših naporov, ampak od dogajanja okrog nas, od dogajanja v neživi in živi naravi in še predvsem od ravnanja ljudi, ki nas obkrožajo. In tudi naša dejanja imajo učinke na svet in še predvsem na človeško družbo, in le-ta imajo lahko konstruktivne ali destruktivne posledice, zato problematika odločanja nujno zadene ob področje etike.
Etično delujoči človek bo sredi sveta vsekakor poskušal delovati tako, da bo uspešen zase in da obenem ne bo škodoval drugim. Uspeh naših delovanj: ni težko prepoznati, da je le-ta ključno odvisen od dogajanja sveta, znotraj katerega delujemo, na nek način od dogajanja na vsem svetu – mnogo bolj kot od naših osebnih naporov. Zato bi morali čim bolj celovito prepoznati naravo tega dogajanja, ga čim bolje razumeti: kaj ga poganja in kaj mu daje smer, ali se to dogajanje odvija stihijsko ali ga morda kaj (kdo?) usmerja. Če pogledamo nanj zgolj skozi prizmo razuma in naših empiričnih znanj, se dogajanje res odvija po delovanju fizičnih sil in materialnih energij. A nanj bo treba pogledati celovito, tudi skozi prizmo vere (razodetja), izhajati iz naslednje resnice: »Vse se dogaja po moji (božji) volji«. Pomeni: vsak dogodek sveta se zgodi, KER tako hoče Bog, in kakor hoče On. Se pravi, da je uspeh (izid) naših delovanj ključno odvisen od te višje (božje) volje – ker je odvisen od dogajanja sveta.
Iz te resnice pa sledi tudi, da Bog na nek, čeprav skrit (skrivnosten) način deluje na svet, in kako deluje, razkrije resnica, da »njegov Duh napolnjuje svet«. On deluje po Duhu, zato je Duh njegov Prst. Pomeni, da je Duh tisti dejavnik, ki daje SMER vsemu dogajanju. Fizične sile in energije so »motor« materialne narave, Duh je »volan«. Iz vsega pa sledi, da bi si človek v življenju, da bi živel varno in uspešno, moral pridobiti tudi naklonjenost delovanja Duha. Kako si pridobiti to naklonjenost?
Vsekakor s spolnjevanjem volje Boga (kaj On želi, hoče od človeka), pomeni, da v življenju mora slediti tistemu, kar je glede tega zapisano v Svetem pismu, predvsem seveda desetim zapovedim. Človek s tem pokaže vero, in če pokaže vero, Bog lahko deluje zanj, dela celo čudeže, da, k »fiziki Duha« spada tudi, da Duh deluje za človeka, vendar zahteva nek prispevek z njegove strani (vero).
Določenih etičnih načel in pravil iz Svetega pisma (evangelija) bi se torej moral držati človek, če hoče, da mu bo dogajanje sveta naklonjeno. Tudi v primeru, če v življenju sledi predvsem materialističnim ambicijam in deluje za zadovoljevanje telesnih potreb. Vendar, če izhajamo iz Razodetja, človek ni samo telo, je tudi duh: duh, ki je v telesu, je telo, ki ima duha in je duh, ki ima telo. Moderni človek, prežet z materialističnimi znanostmi, težko verjame v (ne-snovno) dušo, še manj se zaveda njenih lastnosti, ne pozna njenih sposobnosti in potreb. Sicer pa: povsem lahko pozna človeka le Bog, ki je Stvarnik – duše in telesa. In če sledimo njegovim besedam iz evangelija, naj bi človek v življenju najprej iskal tisto, kar potrebuje duša (Boga, nebeško kraljestvo). Najprej in najbolj se išče tisto, kar se najbolj potrebuje, če sam Bog naroča tako, pomeni, da človek bolj kot stvari za telo potrebuje to, kar rabi duša.
Iz vsega sledi, da materializem ni prava pot: človek telesne potrebe in zemeljsko udobje v življenju ne sme postavljati na prvo mesto. In sicer zato ne, ker je (tudi) duh, njegov duh namreč znotraj zemeljskega ne more najti potešitve – ker želje in hrepenenja duše rastejo v neskončnost. Človek je presežno bitje.
Jezus v evangeliju torej naroča, naj človek v življenju najprej išče tisto, v čemer bo njegov duh lahko našel potešitev, to pa je lahko le nekaj, kjer se bogastvu, lepoti, ljubezni itd., ne postavljajo meje, torej nekaj onstran materialnega sveta. In on v evangeliju tudi govori o poti do tega vzvišenega cilja, ki je pot hoje za njim, za Besedo, in to je pot služenja Bogu, spolnjevanje njegove volje. To pot iščemo, ko iščemo to voljo, človek naj bi torej v življenju najprej iskal voljo Boga, in Jezus obljublja, da mu bo potem (če bo iskal Boga – v njegovih željah) tudi vse drugo (vse za telo) navrženo. Se pravi: ta pot skozi življenje je varna in človeku naklanja tudi materialne dobrine. Predvsem pa človeku daje tisto, kar potrebuje duša: če je človek tudi duh, ima tudi potrebe, ki so potrebe duše, in duh potrebuje živo Vodo in Živi Ogenj in nebeški Kruh – kar vse je za dušo božji Duh, in duša potrebuje brezmejno Bogastvo Boga.
Mnogi bodo porekli, da vsak človek mora vendar najprej jesti, se oblačiti, stanovati – brez tega ni mogoče živeti! Vendar pa sestradane duše, duše, ki živijo v temi in suhoti notranje puščave, neizgrajene duše ne bodo zmogle konstruktivno delovati, z drugimi so- delovati, živeti v miru in sožitju, če se v dušah pojavijo ruševine, bodo ljudje začeli v ruševine spreminjati tudi svoje materialne pridobitve. In če ljudje ne bodo delovali etično in v skladu z voljo Boga, v življenju ne bodo imeli podpore delovanja Duha, ne bodo uživali naklonjenost Boga. Predvsem pa: če v neki človeški skupnosti prevlada nemoralnost, to mora nujno, vsaj dolgoročno gledano, voditi tudi v ekonomski propad, ni težko videti in vedeti, zakaj.
»Najprej iščite nebeško kraljestvo in njegovo pravičnost…«, naroča Jezus.
On dobro ve, zakaj nam to naroča: če si ne bomo prizadevali za pravičnost, se bo nujno pojavila krivičnost, v družbi se bodo nujno pojavile skupine, ki bodo z izkoriščanjem, krajo, nepoštenostjo izničile delovne napore večine, in slej ko prej se bo pojavila masovna revščina. Človeški pohlep namreč ne pozna meja.
Materializem (postavljanje telesnih potreb in materialnih dobrin na prvo mesto) se nam tako z več vidikov pokaže za napačno pot. Na prvem mestu naj bi bile potrebe duše, iskanje nebeškega kraljestva, ki pomeni iskanje volje Boga, se pravi hoje za Kristusom, za Besedo. Kako spoznati to voljo, kako najti to pot?
Pot: naše življenje je res pot, je potovanje skozi čas in skozi dogodke sveta, in ni težko prepoznati, da pri tem vsak človek hodi skozi drugačne dogodke, stanja, situacije. Pot hoje za Kristusom je tista pot, na kateri človek služi Bogu, in zato ta pot vodi njegovo dušo v nebeško kraljestvo. Iz vsega pa nujno sledi, da za spoznanje tiste prave poti neka načela in pravila iz Svetega pisma, ki so veljavna za vse, ne zadostujejo. Kaj Bog želi od konkretnega človeka v konkretni življenjski situaciji, na katero pot in skozi katere dogodke naj usmeri svoj korak: to lahko človeku razodene le Bog sam neposredno. Ali Bog človeku danes še govori – neposredno? Cerkev te možnosti ne zanika, a navadno pravi, da so to bolj izjemni primeri. Vendar: zakaj naj bi bil Bog nem in mrtev, zakaj hočemo, da bi bil tiho? Ali je po vnebohodu prenehal obstajati, ali ga ni med nami – ali ni še vedno navzoč?
Duhovniki bodo rekli, da je vse, kar nam je On hotel povedati, napisano v Svetem pismu, in tam bomo našli odgovore na vsa vprašanja. Toda, v Svetem pismu je rečeno, da je Bog Beseda in Živi, je torej Bog, ki govori, in da Beseda vsakega človeka razsvetljuje. In oni navadno zavračajo možnost, da bi Bog človeku govoril po sanjah in preko videnj, vendar: ali ni v Svetem pismu zapisano, da bo Bog razlil svojega Duha čez meso, in mladi bodo imeli videnja in stari bodo imeli sanje, da nam bo dal svojega Duha in ljudje bodo prerokovali? Da, on, ko govori, govori po Duhu, ker njegova Beseda deluje v Duhu. Bogu ne moremo predpisovati, ali naj govori ali ne, in tudi ne, na kakšen način naj govori, eden od načinov, kako nam govori, so ravno sanje in videnja.
Videnja: edino v njih in skoznje lahko konkretne situacije, stanja in dogodke VIDIMO, tudi osebe, in kaj le-te v resnici so. Zato sem prepričan, da bodo ravno videnja v novi paradigmi, ki prihaja, igrala ključno vlogo, saj so nekaj ključnega pri iskanju tiste prave, najboljše, varne poti v življenju, ki je pot hoje za Besedo in ki dušo vodi v nebeško kraljestvo. Usmerjanje in odločanje na neki popolnejši, višji ravni, s pomočjo videnj, navadno videnj v sanjah. Seveda pa bo vse skupaj zahtevalo radikalno preobrazbo načina mišljenja in načina življenja. Našo dobo namreč med drugim označujeta racionalizem in materializem, hoja za Besedo pa zahteva premagovanje obojega. Premagovanje racionalizma: sprejemanje tega, kar prihaja od Duha, kar pomeni sprejemati le-to kot takšno in si tega ne razlagati z raznimi teorijami, ki izvirajo iz racionalizma. Da, naša doba je zaradi racionalizma ravnodušna do vsega, kar prihaja od Duha, in tako tudi do videnj, predvsem pa tega visokega jezika simbolov tudi ne razume. V tem se skriva še en velikanski izziv: osvajati ta jezik, učiti se ga vse življenje!
Premagovanje materializma: naše čase označujeta tudi potrošniški materializem in služenje denarju, da, prav malikovanje Denarja. Naša kultura je postala kultura uživaštva, posedovanja in velikih materialnih vezanosti, hoja za Besedo pa zahteva odpoved, nenavezanost, iskanje ponižnosti in uboštva, sprejemanje (prenašanje) križa (trpljenja). Odpoved torej tudi iskanju slave, a našo dobo označuje tudi nečimrnost.
Nadalje: našo dobo označuje tudi antropocentrizem – postavljanje človeka na mesto, ki pripada Bogu, medtem ko hoja za Kristusom od človeka zahteva teocentrizem, torej postavljanje Boga na prvo mesto, nad vsako drugo stvar.
In še: našo dobo označuje tudi pozunanjenost, v naših časih prignana že prav do absurda. To obračanje zahodnega človeka k zunanjemu se začne z renesanso in se potem skozi stoletja stopnjuje. Vidim dva glavna vzroka za to: znanost in tehniko. Znanost: ker je vsa usmerjena v preučevanje materije, se pravi zunanjega. Tehnika: visoko razvita Orodja, ki so iz materije in dokaj zapletena, zato od človeka zahtevajo prekomerno ukvarjanje s tem. In tehnika je dala medije in ustvarila potrošniško družbo, kar vse človeka spet vsak dan znova in močno usmerja k zunanjemu. Medtem ko se vse tisto, kar se nanaša na Duha, nanaša na notranje: ko Bog človeku govori po Duhu, mu govori na področju duše, se pravi notranjosti, in nebeško kraljestvo kot cilj in dom duše Bog spet polaga v našo notranjost.
Iz vsega skupaj je jasno razvidno, da mora človek, ki išče pot hoje za Besedo, ki hodi po teh poteh, vsak dan znova plavati proti toku, se zavestno upirati silnicam moderne dobe. A če v tem ne bi bilo nekaj radikalno novega in bistveno drugačnega (premagovanje racionalizma in materializma, obrat od antropocentrizma k teocentrizmu, od pozunanjenja k ponotranjenju) tudi ne bi mogli govoriti o neki novi dobi in o začetku izgradnje neke naprednejše, zrelejše civilizacije. Bistvene resnice te nove kulture bodo znanja o Duhu in duši, torej o nečem, v kar sodobni človek skorajda ne verjame več in česar ne pozna. Zrelejši človek se bo zavedel nujnosti revolucije v načinu odločanja, ker bo vedel, da si edino na ta način lahko pridobi naklonjenost delovanja Duha in dosega tisto, kar potrebuje njegova duša.
Bistvo nove dobe bom povzel v naslednjem stavku: Ker le Duh pozna dogajanje sveta in voljo Boga, lahko srce človeka pravilno in varno vodi le Duh.
