Tukaj želim napisati nekaj o dogajanju sveta, zaradi odločanja. Na osebni in politični ravni, naše odločitve imajo namreč posledice za dogajanje sveta, in dogajanje sveta vpliva na naše odločitve.
Dogajanje sveta gradijo dogodki sveta, in če smo pozorni, brez težave vidimo, da je teh dogodkov ogromno, pravzaprav neizmerno, in pregleda nad vsem tem ne moremo imeti, lahko tudi ugotovimo, da je vsak dogodek enkraten, neponovljiv, a tudi to so ugotovili že stari Grki, natančneje, Heraklit: »Dvakrat ne moreš stopiti v isto reko (življenja)«. On je znan tudi po reku »pantha rei (vse teče)« – življenje v tem svetu je dinamično, in večnega toka sveta ni mogoče zaustaviti, vsi smo na potovanju – iz preteklosti skozi sedanjost proti prihodnosti.
Pri odločanju bi morali imeti čim boljši pregled nad dogajanjem sveta, vendar: ali je človeku mogoče (s)poznati resnico o dogajanju sveta? In končno: kaj je resnica o tem dogajanju? Tu se pojavi težko filozofsko vprašanje o sami resnici kot takšni: »Kaj je resnica?« je skeptično vprašal Pilat.In priznati si moramo, da tudi mi živimo v dobi vsesplošnega skepticizma in tudi nihilizma: mnogi ne zmorejo verjeti v nič trdnega več. A vseeno smo večinoma še vedno ujetniki razsvetljenske paradigme in zato tudi razsvetljenskega racionalizma: Razum je najvišji kriterij resnice in spoznanja, razumsko spoznanje suvereno nadvladuje vsako drugo spoznanje. Seveda k temu spoznanju spadajo tudi spoznanja vseh modernih empiričnih znanosti – ker so vse te znanosti tudi delo Razuma, zato le-te vsebujejo sistematizirana racionalistična znanja, tu gre tako za naravoslovne kot družboslovne vede, od fizike, kemije, biologije do psihologije in sociologije, seveda z vsemi njihovimi specializiranimi disciplinami, vejami, panogami, in obenem z vsemi interdisciplinarnimi vedami, in seveda z matematiko in njenimi številnimi področji kot univerzalnim jezikom vseh teh znanosti. Moderni. Človek, pogojen z razsvetljenstvom, vsekakor še vedno verjame, da Razum lahko RAZSVETLI temo sveta, razsvetli ravno z resnico o svetu in dogajanju sveta, seveda Razum, oborožen, opremljen z resnicami racionalističnih Znanosti, se pravi z racionalističnim znanjem. Zato verjame, da se je z razumom na odru sveta mogoče pravilno odločati, to je racionalizem naše dobe.
Osebno sem mnenja, da je ta razsvetljenski racionalizem zmoten – ker so naši problemi preveč kompleksni, ker je dogajanje sveta nekaj neizmernega, nepreglednega, nepredvidljivega, dinamičnega, zato ne moremo vedeti za vse dogodke sveta. Da, to je zame poznavanje resnice o dogajanju sveta: vedeti za vse dogodke, ki se zgodijo na svetu, in jih poznati! In tu ni delitve na »nebistvene in zanemarljive« in »pomembne« dogodke, ker že »malenkostni« dogodki lahko povzročijo katastrofe. Te resnice o dogajanju sveta pa ne moremo (s)poznati, še manj vedeti, v katere smeri bo stekel tok dogodkov sveta, in pri odločanju so vse te stvari pomembne, odločilne, ker pa jih ne moremo poznati, sledi, da se z lučjo razuma pri delovanju na odru sveta ni mogoče pravilno usmerjati, se odločati, ta luč se nam pokaže za mnogo prešibko svetilko.
Resnica o dogajanju sveta
Če razum s svojimi dosežki (empiričnimi znanostmi) ne more spoznati resnice o dogodkih sveta, kar pomeni: spoznati tudi tisto, kar se skriva za kulisami življenja in zunanjo pojavnostjo vidnega, in kar v resnici dogodke sveta poganja, generira – ali smo potem obsojeni na temo neznanja in nevednosti glede tega?
»Vse se dogaja po volji Boga«. Po volji: ker tako hoče in kakor HOČE On. KER hoče Bog: ta resnica je razumljiva, če je On Stvarnik, ki je svet ustvaril in ga pognal v tek, v gibanje. Tako uči tudi razsvetljenski nauk, imenovan »deizem«, ki uči tudi, da se po nastanku sveta Stvarnik v dogajanje sveta ne vmešava več, ne posega več vanj. Vendar ta stavek deizmu ne daje prav: vse se dogaja tudi tako, KAKOR hoče On. Vsak dogodek sveta se zgodi zato in točno tako kot hoče On, iz česar pa nujno sledi, da Bog tudi danes na nek način deluje na svet. In pri vsakem dogajanju gre tudi za gibanje, pravzaprav za gibanje neizmernega mnoštva stvari, in ta gibanja povzročajo in omogočajo materialne sile in energije, kje je torej tu Bog s svojim delovanjem?
Bog deluje, ker je tudi Moč, in deluje kot Beseda (Logos), a kot Beseda deluje v Duhu, ki je Prst Boga – vse to sledi iz razodetih resnic. Iz tega pa sledi, da nujno deluje po Duhu, če res deluje in kadar deluje na svet. Zato mora obstajati nek odnos med Duhom in materijo, ki ta svet gradi. Neka razodet resnica tudi pravi: »Moj Duh napolnjuje ves svet!« Napolnjuje: pomeni, da je v neki notranjosti, da je v notranjosti (srcu) materije, ki gradi svet, to »srce materije« pa gradijo atomi, molekule in elementarni delci. Se pravi: živi in delujoči Duh kot božanska Moč in božji Prst se dotika teh gradnikov materialnega sveta in deluje nanje, da se VSE na svetu dogaja, KAKOR hoče Bog, pomeni, da je Duh tisti dejavnik, ki daje SMER dogajanju sveta, materialne energije so »motor« tega dogajanja, Duh pa je »volan«.
Vse skupaj pa kaže na to, kje se skriva ključ do spoznanja resnice o dogajanju sveta: ker Duh daje smer dogajanju sveta, sledi, da je Duh tista resničnost, ki tudi pozna (mora poznati) to dogajanje, mora imeti popoln pregled nad absolutno vsem, kar se na svetu zgodi, Duh torej VSE vidi, sliši, vse začuti, ni dobro ve celo, kaj se dogaja v notranjosti (v dušah, srcih) ljudi. Resnico o dogodkih sveta bi ljudje torej morali iskati pri Duhu, ne pri svoji omejeni pameti, vendar se tu zastavi neko usodno vprašanje: ali Duh to resnico ljudem sploh hoče razodevati, in če jo, na kakšen način jo razodeva, v kakšnem jeziku nam Duh govori?
Brez večjih težav lahko spoznamo, da človek s svojo pametjo in z dosežki svojega razuma (s svojimi znanostmi), kakor tudi s telesnimi čutili in njihovimi podaljški (z vsemi instrumenti, napravami, izumi tehnike) resnice o dogajanju sveta ne more spoznati, a zavedamo se lahko tudi, da bi to resnico pri svojem odločanju in delovanju sredi sveta morali čim bolje poznati, in nakazuje se, da se znanje za to odločanje skriva v razodetih resnicah, v Svetem pismu. S pomočjo teh resnic pa smo ugotovili, da je Duh tisti dejavnik, ki daje smer dogajanju sveta, od tega dogajanja pa še mnogo bolj kot od naših osebnih naporov zavisi uspeh naših delovanj, zato se tu postavi še eno vprašanje: kako sredi sveta delovati tako, da si bomo pridobili naklonjenost delovanja Duha? Naše delovanje v svetu: priznati si moramo, da je večina naših misli in naporov pri tem delovanju usmerjenih v zadovoljevanje telesnih čutil in materialnih potreb. A iz razodetih resnic sledi tudi, da človek ni samo telo, da je tudi duh – duh v telesu, in da ima ta duhovna duša določene svoje (posebne, ne.materialne) lastnosti, čutila in potrebe, in da je ena od njenih lastnosti tudi presežnost: duša je v svojih željah in hrepenenjih naravnana na neskončnost – ker ima svoj izvor v Bogu, pri katerem so stvari ne.omejene in popolne, iz česar pa sledi, da človekov duh sredi materialnega sveta ne more najti potešitve – ker so v tem svetu vse stvari omejene in ne-popolne. V luči teh resnic bi človek v svetu moral delovati tudi tako, da bi dobil (našel) ne le tisto, kar potrebuje telo, ampak tudi tisto, kar potrebuje duša, se pravi Boga. K Bogu pa dušo lahko dviga le Duh, in hrani jo lahko le Duh, človek bi se torej moral odločati tudi tako, da bi našel, dobil tudi božjega Duha. Duha pa dobiva tako, da sredi sveta išče voljo Boga, da služi njegovim željam in se podreja njegovim načrtom. In v tem primeru si pridobi tudi naklonjenost Duha! Vse te stvari (ta volja, božje želje, načrti Boga) pa ostanejo človeku skrite (skrivnost) in nedostopne, če jih Bog sam človeku ne razkrije, razodene po svoji Besedi neposredno, in Bog kot Beseda deluje v Duhu, zato je spet Duh tisti, ki edini človeku v življenju lahko pravilno svetuje, ki ga varno vodi in usmerja. Če zaključim: edino Duh lahko človeku razkriva resnico o dogodkih sveta, mu lahko celo razodeva prihodnost, kajti Bog je tisti, ki dela načrte za VSE dogodke sveta, in le po Duhu je človeku dostopno spoznanje božje volje. Vršenje te Volje (služenje Bogu) pri delovanju sredi sveta pa človeku lahko prinaša in omogoča velike stvari: naklonjenost dogajanja, sredi katerega deluje, njegovi duši pa možnost vstopanja v nebeško kraljestvo. Vendar pa se v zvezi s tem zastavi še neko vprašanje: če nam Duh to razodeva, pomeni, da nam na nek način govori. Na kakšen način človeku govori Duh, kako izgleda jezik Duha?
