Piše: Vida Kocjan
Dr. Anže Burger je reden komentator gospodarskih in geopolitičnih tem, znan po kritičnih stališčih do davčne politike, regulacije, javne porabe in zaostajanja Slovenije za bolj dinamičnimi državami EU. Je zagovornik razbremenitve dela, strukturnih reform in liberalizacije gospodarstva. V intervjuju je tako predstavil nujnost ključnih strukturnih problemov, vpliv vladne politike, fiskalna tveganja ter priložnosti in izzive, ki čakajo Slovenijo v prihodnjih letih.
DEMOKRACIJA: Spoštovani dr. Burger, kot izredni profesor mednarodne ekonomije in raziskovalec na Centru za diplomatske, mednarodnoekonomske in pravne študije ste že večkrat opozorili, da Slovenija sistematično zaostaja za Poljsko, Češko in Estonijo. Danes smo na IMD-lestvici konkurenčnosti na 46. mestu, industrija pada, tujih investicij je malo, javni dolg pa je pod Golobovo vlado narasel za več kot 8 milijard evrov. Kje vidite največje strukturne vzroke tega zaostajanja in koliko časa še imamo, preden to postane nepopravljivo?
Dr. Anže Burger: Slovenija ima izzive in neizkoriščene potenciale tako na področju poslovnega okolja kot na področju razvojnih politik. Analiza konkurenčnosti IMD že vrsto let kaže, da smo nekonkurenčni na področju davkov, zlasti zaradi previsoke obdavčitve bolje plačanih delavcev, podjetja pa se soočajo tudi z nefleksibilno delovnopravno zakonodajo, pomanjkanjem usposobljenih kadrov in nespodbudnimi pogoji za napredovanje in zaposlitev. Zaradi nestabilne in birokratizirane poslovne zakonodaje so investicije podjetniškega sektorja, zlasti pa vhodne tuje neposredne investicije, prenizke.
Če pogledate Evropski inovacijski indeks, po katerem se v letu 2025 uvrščamo med zmerne inovatorje na 13. mesto med državami EU, smo šibki na področju skladov tveganega kapitala, inovacijskih izdatkov brez raziskav in razvoja (npr. marketing, dizajn, integracija IKT), izvoza v znanju intenzivnih storitev in pri izdatkih za inovacije na zaposlenega. Bruto domači izdatki za raziskave in razvoj znašajo le 2,16 odstotka BDP, kar je daleč pod načrtovano ciljno vrednostjo – 3,5 odstotka BDP. Razlika do strukture izdatkov najbolj inovativnih držav je okrog 0,75 odstotka BDP v poslovnem sektorju in okrog 0,40 odstotka BDP v visokošolskem sektorju.
Znanstvenoraziskovalno in inovacijsko strategijo je treba okrepiti na področju spodbud za tesnejše sodelovanje JRO z gospodarstvom, nameniti je treba več razvojnih sredstev za inovacijski del, ob ohranitvi znanstvenoraziskovalnega dela; zagotoviti je treba celostno podporo podjetjem z ukrepi na nižjih in višjih stopnjah tehnološke zrelosti, povečati financiranje inovacij s finančnimi instrumenti in okrepiti finančne vire tveganega kapitala in lastniškega kapitala za tehnološko intenzivna hitro rastoča podjetja, povečati financiranje raziskovalno-inovacijskih partnerstev ter povečati razpoložljivost IKT-strokovnjakov in raziskovalcev. Poleg tega moramo nasloviti tudi druge izzive nizkih vlaganj in inovativnosti v poslovnem sektorju, kot so neprivlačna regulativa in davčna politika ter nefleksibilna delovna zakonodaja, nepredvidljivo poslovno okolje, nizka učinkovitost javnih sistemov, izvesti je treba tudi nekaj strukturnih reform.
Štiri leta Golobove vlade so prinesla padec industrijske proizvodnje in višje stroške dela. Zakaj po vašem mnenju vlada dela »obratno od tega, kar bi morala«, kot ste že tudi sami opozarjali? Kaj kažejo vaši izračuni o visokih stroških energije, dela in regulacije?
Zaradi leve ideološke usmeritve in volilne baze v javnem sektorju, starejših volivcih in sindikatov je vlada praktično ugasnila dialog z gospodarstvom. Kot liberalec odločno nasprotujem takšni drži, saj se blaginja v družbi ne zagotavlja z redistribucijo, temveč z dolgoročnimi in v gospodarsko rast usmerjenimi politikami. Izgovorov za nerazvojne, statične in populistične ukrepe ni. Namesto uvedbe 2-odstotnega prispevka za dolgotrajno oskrbo bi vlada lahko izvedla pravo pokojninsko reformo in ne polovičarsko kvazireformo lanskega leta. Namesto dviga DDPO bi morala razbremeniti delo z odpravo najvišje dohodninske stopnje, uvedbo razvojne kapice in ustrezno obdavčitvijo nepremičnin. Namesto dviga plač v javnem sektorju za vse bi morali izboljšati sistem nagrajevanja in napredovanja nadpovprečnih. Namesto omejevanja dela zdravnikov zunaj javnih zavodov in dušenja najbolj produktivnega dela zdravstva bi morali izvesti pravo zdravstveno reformo v smeri nizozemskega ali švicarskega modela, s konkurenco pri zdravstvenih zavarovanjih in prevladujočo naslonitvijo na privatne izvajalce zdravstvenih storitev s koncesijo. Vendar so vplivne elite, ki črpajo rente v skorumpiranem sistemu, poskrbele, da je Slovenija še en mandat obtičala v statusu quo.
Javne finance kažejo velik primanjkljaj, odhodki za plače v javnem sektorju so eksplodirali. Ali se Slovenija in EU res bližata novemu valu zadolževanja (kot ste napovedali že aprila 2025) in kje vidite največja tveganja v prihodnjih petih letih?
Smo očitno v novem obdobju vztrajno naraščajočih primanjkljajev in počasnejšega razdolževanja. Fiskalni svet je že oktobra lani opozoril, da se javnofinančna politika odmika od načrta, da bi se deficit lahko do leta 2028 povečal na okoli 2,5 odstotka BDP, bruto dolg pa ostal nad 60 odstotkov BDP. Nova vlada bo morala zato politične zaveze uskladiti z realnimi zmožnostmi javnih financ in gospodarstva. Primanjkljaj državnega proračuna brez interventnih ukrepov je v letu 2025 skočil z 0,2 milijarde evrov na 1,7 milijarde evrov, za leti 2026 in 2027 pa so v proračunskih dokumentih predvideni primanjkljaji okoli dveh milijard evrov. Odhodki brez interventnih ukrepov so zrasli za kar 14,8 odstotka, stroški dela pa za 14,1 odstotka, predvsem zaradi plačne reforme in zimskega regresa. Največja tveganja v prihodnjih petih letih vidim v trajni rasti mase plač in druge tekoče porabe, v dodatnih transferjih v ZPIZ in morda tudi ZZZS ter v financiranju obrambnih izdatkov po izteku odstopne klavzule EU. Če pa pride do resnejše recesije, se bo naš javnofinančni položaj zelo hitro še dodatno poslabšal.
Slovenija ima eno najvišjih davčnih obremenitev dela v EU. Kje kot zagovornik razbremenitve produktivnega dela vidite največji prostor za znižanje davkov, ne da bi ogrozili socialno državo, in zakaj je po vašem mnenju znižanje davkov na delo edina pot do višjih neto plač in večje konkurenčnosti?
Delo je v primerjavi z drugimi viri dohodkov previsoko obdavčeno, zlasti z vidika mejnega dohodka pri višjih plačah. Davek na delo spada med najbolj škodljive davke, saj zmanjšuje spodbude za delovno aktivnost in zaposlovanje, znižuje neto plačo in povečuje stroške dela. Razbremenitev plač bi lahko financirali z zmanjšanjem izdatkov javnega sektorja, zmanjšanjem števila zaposlenih v javnem sektorju, izpeljavo prave pokojninske in zdravstvene reforme, uvedbo ustreznega nepremičninskega davka in dvigom DDV. Socialna država pri takšni davčni reformi ne bi bila ogrožena.
Vlada je kljub opozorilom gospodarstva zvišala minimalno plačo za leto 2026 na 1.481,88 evra bruto (16-odstotni dvig). Ste dolgoletni kritik minimalne plače. Kakšne realne posledice pričakujete za mala podjetja, zaposlenost in nizko izobražene delavce? Ali ni to klasičen primer populizma, ki dolgoročno škoduje prav tistim, ki naj bi jih ščitil?
Zaradi pomanjkanja razpoložljive delovne sile in posledičnih pritiskov na plače navzgor pričakujem, da bo dvig minimalne plače postajal vse manjši problem. Vsekakor pa tako visoki dvigi minimalne plače še dodatno podražijo delo in s tem povečujejo brezposelnost, zmanjšujejo nagrajevanje in vlaganje v razvoj kadrov, znižujejo investicije v podjetjih in popačijo razmerja med plačami v smeri uravnilovke. Ta ukrep tudi bolj prizadene manjša podjetja in preko večjega izstopa zmanjšuje konkurenco ter povečuje koncentracijo na trgih v korist uveljavljenih večjih podjetij. Pričakujem tudi nadaljevanje rasti števila s.p.-jev, ki so perfidni substitut delovnih razmerij tudi zaradi previsoke minimalne plače. Prenizke dohodke je treba reševati z neposrednimi socialnimi transferji, ne pa na plečih podjetij.
EU in Indija sta januarja 2026 sklenili prostotrgovinski sporazum, kar bo potencialno največja izvozna priložnost za Slovenijo v desetletju. Katera panoga bi lahko največ pridobila in zakaj Slovenija po vašem mnenju spet ne bo znala izkoristiti te priložnosti?
Za Slovenijo je najbolj relevantna liberalizacija v avtomobilskem sektorju, saj se bodo indijske carine znižale s 110 na samo 10 deset odstotkov, po petih letih pa carin sploh ne bo več na avtomobilske dele. Pomembna znižanja za slovensko industrijo so še v odpravi ali znižanju zdaj visokih carin na stroje in opremo (44 odstotkov), kemične izdelke (22) in zdravila (11). Velika znižanja carin so dogovorjena tudi v proizvodnji hrane in pijač, recimo za vina iz EU se bo stopnja znižala s 150 na 20 odstotkov. Liberalizacija bo seveda obojestranska, zato lahko potrošniki pričakujemo nižje cene indijskih proizvodov in storitev, domači proizvajalci pa večjo konkurenco zlasti v sektorjih tekstila, obutve, zdravil, kemične industrije, kovin in kovinskih izdelkov ter nekaterih prehrambnih dejavnosti. Vse pa je odvisno od podjetij samih, 1,5-milijardni trg po prebivalstvu z letnim BDP v višini 3,4 bilijona evrov in stopnjami rasti 7–8 odstotkov letno pa ponuja ogromno priložnosti tudi za nišne proizvajalce. Država je demokracija z relativno dobro delujočimi institucijami, znanjem angleškega jezika in številčnim srednjim slojem, predvsem pa država, ki jo čaka še ogromno investicij, pri katerih lahko sodelujejo številna slovenska mala in velika podjetja.
Donald Trump je zvišal carine za EU. Ker ste strokovnjak za mednarodno menjavo – kako naj EU in Slovenija odgovorita: z recipročnimi ukrepi ali z notranjimi reformami? Ali ni evropski model pretirane regulacije in zelenega prehoda v času protekcionizma že popolnoma nekonkurenčen?
EU se mora še naprej zavzemati za multilateralizem in na mednarodnem pravu osnovani mednarodni red, vendar mora biti hkrati pripravljena na obdobje policentrične hegemonije. V tej novi ureditvi je pomembno, da vzpostavimo zadostno raven strateške avtonomije ter realne ekonomske in vojaške moči, da bomo v procesu ponovnega vzpostavljanja razmerij uspeli ubraniti naše vrednote in doseči naše interese. Če na primer ne bi bili tako varnostno odvisni od ZDA, verjetno niti ne bi prišlo do trgovinskega zaostrovanja oziroma bi se lahko predsedniku ZDA bolj postavili po robu. Regulacijo in zeleni prehod bo zato treba podrediti bolj nujnim in strateško vitalnim politikam, kot so oboroževanje, povečanje konkurenčnosti gospodarstva in zmanjšanje ranljivosti preskrbnih verig.
Državno lastništvo v gospodarstvu ostaja razširjeno in politizirano. Kot podpornik peticije ZA privatizacijo in ZA depolitizacijo – katere ključne naložbe bi morala država nujno prodati in zakaj je to po vašem mnenju edina pot do večje učinkovitosti?
Glede na geopolitične in geoekonomske spremembe v zadnjih letih sem nekoliko spremenil stališče do državnega lastništva. Še vedno sem za privatizacijo vseh državnih podjetij, ki delujejo na konkurenčnih trgih, vendar ne bi dopustil prodaje lastništva avtokratskim državam, kot so Kitajska, Rusija in države Bližnjega vzhoda. Prav tako bi omejil lastništvo s strani tujih podjetij v pretežni državni lasti.
Premier Golob v odhajanju v zadnjih dneh intenzivno govori o »hudi krizi, ki prihaja« (energetska, gospodarska, prehranska). Tega pred volitvami ni poudarjal. Hkrati poziva k vladi narodne enotnosti. Kako realna je ta napoved in ali je Slovenija nanjo pripravljena glede na visok primanjkljaj in pomanjkanje reform?
Dejstvo je, da vsak dodaten teden konflikta v Iranu povečuje ekonomske stroške za globalno gospodarstvo, kar lahko privede do recesije ali stagflacije. Potrebno bo tudi kar nekaj časa, da se bodo tokovi energentov vrnili na normalne nivoje zaradi škode, ki so jo utrpeli nekateri energetski obrati. Mnogo držav, zlasti v Aziji, že sprejema ukrepe za varčevanje z energenti. Slovenija je glede strukture oskrbe z energijo v tretjini odvisna od naftnih proizvodov, energetska odvisnost je torej velika, saj z domačimi viri zadovoljimo le okrog 55 odstotkov potreb po energiji. V normalnih demokracijah bi glede na volilni izid in gospodarske izzive dobili veliko koalicijo največje leve in največje desne stranke, bojim pa se, da še dolgo ne bomo tako politično zreli.
Ali ni Golobova retorika o krizi bolj politični manever kot resna analiza? Kaj bi morala naslednja vlada (ne glede na barvo) nujno narediti zdaj, da bi državo naredila bolj odporno?
Odpornost na šoke, zlasti energetske, se gradi na dolgi rok. Na kratek rok lahko vlada zgolj sprejema ukrepe za zajezitev vpliva energetskega šoka, kot so subvencije, socialni transferji, zmanjšanje davčnih obveznosti, ukrepi na trgu dela. Prevzemanje fiskalnega bremena zaradi teh ukrepov pa je omejeno zaradi fiskalnih in finančnih omejitev javnih financ. Na dolgi rok bi morali čim prej zgraditi vsaj še en blok jedrske elektrarne, kar traja v povprečju okrog 10 let. Vmes je treba posodobiti energetsko omrežje in povečati obnovljive vire energije.
Kako bo umetna inteligenca vplivala na slovenski trg dela v prihodnjih 5–10 letih in kdo bo v Sloveniji zaradi počasnega prilagajanja največ izgubil?
Trenutno nikjer še ni zaznati večjih negativnih šokov na trgu dela. Ranljivost za umetno inteligenco je skoncentrirana na okrog 5 odstotkov delovne sile v administrativnih poklicih in pri rutinskih kognitivnih opravilih. Gre za poklice, kot so razvijalci spletnih strani, spletni dizajnerji, programerji, prevajalci. Vendar tehnologija, tako kot vse pretekle nove tehnologije, zaenkrat nadomešča določene delovne procese, ne pa ljudi. Ker so na primer programerji z novimi orodji postali veliko bolj produktivni in s tem efektivno cenejši, se bo verjetno povpraševanje po njihovih storitvah povečalo in ne zmanjšalo. Na ravni produktivnosti podjetij tudi še ni izboljšav, saj je procese treba drugače upravljati, podjetja pa imajo probleme tudi s tem, kako časovne prihranke na ravni zaposlenih uporabiti za lastne namene, namesto da se odlijejo v krajše efektivne delovne ure zaposlenih.
Če bi imeli neposreden vpliv na naslednjo vlado, kateri trije ukrepi v prvih 100 dneh bi po vašem mnenju najhitreje izboljšali konkurenčnost in blaginjo?
Začel bi z največjima javnima blagajnama. Izpeljati je treba pravo pokojninsko reformo, ki bo dlje časa uspela ohranjati razmerje aktivni-vzdrževani prebivalci. Naslednja je zdravstvena reforma, iz državnega v javno zdravstvo po vzoru najboljših zdravstvenih sistemov v tujini. Tretja je fiskalno nevtralna davčna reforma, ki bi razbremenila delo ter obremenila rente in potrošnjo. Ključna za mlade pa bi bila nepremičninska reforma, ki bi liberalizirala gradnjo v mestih in znižala ceno nepremičnin za faktor tri.
Biografija
Dr. Anže Burger, rojen leta 1979 v Kranju, je ekonomist in univerzitetni profesor. Po diplomi (2003), magisteriju (2005) in doktoratu (2009) na Ekonomski fakulteti Univerze v Ljubljani se je leta 2008 zaposlil na Fakulteti za družbene vede (FDV) Univerze v Ljubljani, kjer je danes izredni profesor mednarodne ekonomije. Je predstojnik Centra za mednarodne odnose na FDV in deluje tudi v Centru za diplomatske, mednarodnoekonomske in pravne študije. Njegova glavna raziskovalna področja so mednarodna menjava, tuje neposredne investicije, podjetništvo, javne finance in konkurenčnost gospodarstva. Bil je tudi ekonomski svetovalec v kabinetu finančnega ministra dr. Janeza Šušteršiča, mladi raziskovalec ter gostujoči raziskovalec na prestižnih institucijah v tujini (npr. KU Leuven v Belgiji).
