»Le čemu ljudski komisar za pravosodje?« je eden izmed boljševiških sodelavcev Steinberg vprašal Lenina. »Imenujmo ga rajši ljudski komisariat za iztrebljanje, da se razumemo!« Lenin je odgovoril: »Sijajna zamisel! Natančno tako gledam na to zadevo! Žal tega ne moremo tako imenovati!« Lenin je tako posegel v debato med Steinbergom in Dzeržinskim, ki se je upiral »pravniškemu dlakocepstvu« in zahteval proste roke za delo ČEKE, ki je v mesecu dni pobila več ljudi kot caristična oblast v sto letih!
Šesti januar, po gregorijanskem koledarju devetnajsti, je pomemben mejnik v krepitvi »diktature proletariata«. Boljševiki so imeli dumi – parlamentu samo 175 poslancev od 707 izvoljenih. Ta parlament je bil razgnan že po enem dnevu zasedanja. Bilo je vsaj dvajset mrtvih, težka preizkušnja za parlamentarno demokracijo, ki je trajala nekaj ur! — Te neobrzdane pokole na »razredni osnovi« so opravičevali z dejstvom, da se poraja nov svet. Vse je dovoljeno, je razlagal uvodnik v glasilu čekistov Krasni meč: »Za našo moralnost mi primere v zgodovini. Naša človekoljubnost je absolutna. Nam je vse dovoljeno, ker smo dvignili meč, ne zato, da bi ljudi zatirali in zasužnjevali. Kri naj teče v potokih; zakaj samo kri lahko za zmeraj obarva črno zastavo parazitskega meščanstva v rdeč prapor, zastavo revolucije. Samo dokončna smrt starega sveta nas lahko obvaruje vrnitve šakalov!
…Boljševiški voditelj Gopner takole opisuje dejavnost ČEKE, Leninove revolucionarne policije, predhodnice KGB-ja: »V tej organizaciji okuženi z zločini, nasiljem in samovoljo, v kateri prevladujejo ničvredneži iz zločinci po občem pravu, so do zob oboroženi člani ubijali vsakega, ki jim ni bil všeč. Ropali, posiljevali in zapirali so ljudi, zahtevali podkupnine, potem jih pa izpuščali, ko so jim plačali deset ali dvajsetkratne zneske!
Iz Astrahana je poročilo o delu ČEKE poslal inšpektor Rosental: »Aterbekov ne priznava več niti osrednje oblasti. Povejte Dzeržinskemu, da se na dam kontrolirati. Osebje, ki ga sestavljajo, so v glavnem zločinski elementi, ne spoštuje nobene pravne norme. Pijančevanje in orgije so na dnevnem redu. Skoraj vsi čekisti uživajo kokain. Pijani od nasilja in krvi, opravljajo svoje delo, vendar so nenadzorovani elementi, na katere je treba zelo paziti!«
Zato, da se je na poslopje Ljubjanke, sedeža KGB, vrnila spominska plošča zasluženemu revolucionarju, je poskrbel – Putin, zdajšnji in dosmrtni voditelj Rusije, ki sicer noče biti več komunist, dela pa še po zgledih slavnih revolucionarnih predhodnikih.
Pri nas še vedno mesta in trge krasijo spomeniki komunističnim rabljem. V Kočevskem Rogu so v času vlade Marjana Šarca postavili spomenik Ivanu Mačku, enemu najhujših Titovih krvnikov. Po parlamentu, ki naj bi bil tempelj in zaščitnik demokracije, posedajo moralne kreature z majicami z rdečo zvezdo, s slikami Tita in Che Guevara? O zločinih Tita vemo že dovolj! Che Guevara pa je bil po poklicu zdravnik in bi moral spoštovati Hipokratovo prisego, varovati življenja ljudi, v resnici pa je poleg Fidela Castra najodgovornejši rabelj za vse »revolucionarne dosežke« ne samo na Kubi, ampak tudi po drugih državah južne Amerike in celo Angole. Tako kot je živel, je tudi umrl nasilne smrti. Njegovi občudovalci pa sedijo v slovenskem parlamentu, ki naj bi bil varuh demokracije in zakonitosti.
Kako si »zdrave sile«, ki tudi v tridesetletni zgodovini samostojne Slovenije še vedno jemljejo pravico, da hujskajo proti vsakemu, ki jim ne pritrjuje. Proti zakonite demonstracije, pozivi k uboju Janše, hujskaško novinarstvo in molk organov, ki bi ob teh dogodkih morali ukrepati, nam ne obeta nič dobrega. S Kitajske uvoženi Corona virus »zdrave sile« vidijo kot priložnost, da bi se znebili toliko Slovencev in bi Slovenijo preplavili s prišleki iz tretjega sveta, ki bi jih lahko uporabili za svoje zločinske cilje. »Tudi če ostanemo samo štirje, samo, da smo tisti pravi!« je govoril Boris Kidrič. Enako razmišljajo tudi njegovi občudovalci še danes. Ali je med Slovenci še dovolj ljudi, ki znajo razmišljati s svojo glavo in udbo-mafijskim hujskačem ne naseda, čeprav so še vedno zelo glasni in medijsko reklamirani.
Petinsedemdeset let po ustanovitvi Kidričeve komunistične strahovlade, trideset let po razorožitvi teritorialne obrambe po zaslugi komunističnih veleizdajalcev, se njihovi družinski in politični dediči še vedno razglašajo za zaščitnike demokracije in delavskih pravic? Kaj lahko pričakujemo od politikov, ki imajo Kremelj za sveti romarski kraj? Kakšen ugled lahko uživa Slovenija v poslovnem svetu, ki za iranske pazdarane pere milijarde, prijateljuje z arabskimi teroristi in jih na veliko vabi v Slovenijo, da bodo pripravljeni na »dan D«?
Dragi moji ljubi Slovenci in Slovenke: udbomafijska greznica absolutno zlo, očistimo jo; sicer nas bodo po Ribičičevem receptu obravnavali in uničili kot »ekološki problem«.
Na Otlici 25. maja 2020 Jože Likar
