0.5 C
Ljubljana
sreda, 21 aprila, 2021

Negativni učinki znanosti in tehnike na družbo

Moderni človek se je glede znanosti in tehnike precej streznil, a znanost in tehnika sta še vedno alfa in omega naše civilizacije, in še vedno ključno pogojujeta način mišljenja in življenja človeka te dobe. Tehnika je izvršila številne negativne učinke na naravo (onesnaževanje), vendar: tudi učinki znanosti in tehnike na družbo niso bili samo pozitivni, od tega je tudi ogromno negativnega, in mislim, da smo se s temi negativnimi učinki do zdaj mnogo premalo ukvarjali. A oni so tukaj, naj se jih zavedamo ali ne, naj jih priznamo ali ne.

Ko to preučujemo, pa moramo najprej opraviti s šablonami in predstavami o »samoumevnosti«. Če živimo v takšni civilizaciji kot živimo, z znanostjo in tehniko, to ni samoumevno, ampak rezultat večstoletnega razvoja te civilizacije v neki smeri, in dosežek ustvarjalnih naporov številnih generacij. Zato tudi naš način mišljenja in način življenja (z znanostjo in tehniko) nista nekaj samoumevnega.

Znanost in tehnika sta bili v svojem razvoju vedno medsebojno odvisni. In od odnosa modernega človeka do tehnike zavisi tudi njegov odnos do znanosti, ki je to tehniko ustvarjala. Tehnika nam služi, z njo delujemo, živimo, brez nje si ne moremo več predstavljati življenja, civilizacije. Zato je tudi vpliv te (empirične) znanosti na človeka, kljub razočaranjem, še vedno zelo velik, ta znanost pogojuje njegov način mišljenja, kakor ga močno pogojuje tudi rokovanje, življenje s tehniko. Tukaj želim pokazati na negativne učinke nekega načina mišljenja in življenja, načina, ki sta pogojena z znanostjo in tehniko te dobe.

Znanost (fizika, kemija, ki se ju stotine milijonov mladih učijo po šolah sveta), način mišljenja, podoba sveta. Ta znanost je v nekaj stoletjih zgradila neko podobo sveta, spoznavanje te podobe sveta razvija nek način mišljenja, pri tem načinu mišljenja pa ne gre le za »podobo«, takšen svet tudi v resnici je, se pravi, ta znanost je s svojo metodo odkrila naravne zakone (o silah, energijah…) takšne kot so in spoznala, kako je svet v resnici zgrajen (atomi, molekule) in kako deluje. Problem je, da večina to znanost razume in dojema tako, čeprav je takšno mišljenje zmotno, pri njem sploh ne gre več za znanost, ampak za racionalistično filozofijo, ki se v ljudi vgrajuje dolga leta in jih miselno pogoji, vkalupi za vse življenje, in človek ne more več »iz svoje kože«. Možgani postanejo s tem okuženi, a neko znanje ne le, da marsikaj omogoča, marsikaj začne tudi onemogočati, lahko je tudi strup, kužni virus. Vsebina možganov se prenaša tudi v dušo, v srce, in tako ta znanja navajajo ljudi k postavljanju Razuma na prvo mesto, s tem povzročajo bolezen, ki je racionalizem, in ta kuga vodi v smrt duše. Posledice te kuge so še druge, številne, človek te dobe npr. zaradi racionalizma zavrača, kar prihaja od Duha, je do tega ravnodušen. Zakaj zavrača? Ker si te stvari razlaga s svojo Znanostjo, ki je miselno orožje racionalizma, in ta znanost si jih (npr. sanje in videnja) razlaga z raznimi teorijami, in jih s tem zavrača kot nekaj, kar je od Boga. Hočem reči, da je človek v nekem razvoju ne le pridobil, je tudi ogromno izgubil.

Racionalizem vodi v ateizem, ker je ta (racionalistična) Znanost Boga izgnala iz sveta, VSE si razlaga brez njega. In tudi zaradi nekega načina mišljenja: pri tej znanosti so ključne številke, količine, grafi, meritve, jezik znakov  – sploh zunaj tega ni, ne obstaja nič. A v svetu religije (vere) so ravno te (ne- merljive) stvari ključne, in jezik vere je jezik simbolov, prispodob, alegorij… . Poglejmo še tehniko kot »hčerko znanosti«. Tudi pri rokovanju z njo so pomembne številke, količine, znaki. Pri tehniki gre za visoko razvita Orodja, orodja pa so namenjena našemu delovanju v materialnem svetu, spretnosti, znanja, veščine, kar vse zahteva delo z orodji, se torej nanašajo na svet dela, storilnosti, na telesne potrebe. In Orodja, ki so še mnogo bolj zapletena, zahtevajo še mnogo več tega. A vse to (način mišljenja, življenja) je v diametralnem nasprotju s tistim, kar zahteva svet religije, ki je svet meditacije in kontemplacije, in aktivnosti vere se nanašajo na potrebe duše.

Vendar pa tehnika kot »praksa znanosti« vodi v ateizem še iz drugih razlogov. Človek je tehniko začel uporabljati v tržnem gospodarstvu, tehnika je ustvarila tovarne, omogočila masovno proizvodnjo, ki je za sabo potegnila tudi masovno potrošnjo. Učinkovitost proizvodnje, rast blaginje, neštevilne udobnosti. Negativni učinki in cena tega pa je prekomerno izčrpavanje in onesnaževanje narave. In negativni učinki tega so se odrazili tudi na človeško družbo. Uživaška potrošniška družba pomeni materialistični način življenja, tak način pa je spet v nasprotju s principi, ki jih zahteva vera: z odpovedjo, z ne- služenjem mamonu (zemeljskemu bogastvu, denarju).

Tako sta nek način mišljenja in nek način življenja, vzpodbujena z Znanostjo in Tehniko za človeka te (racionalistične, industrijske) civilizacije postala tudi škodljiva ali celo pogubna, povzročila sta pojav masovnega ateizma, in tu sem skušal nakazati vzroke tega modernega ateizma, v ateizem nas je zapeljal duh racionalizma in materializma.

Kakšne so posledice? Posledica je, da so se v tej kulturi zamajali metafizični (duhovni) temelji, človek je izgubil vero ali pa je ta postala šibka, majhna, s tem pa je začel izgubljati smisel in etične temelje. Modernizem je povzročil veliko sekularizacijo družbe, moderni človek je izgubil pogled v onostranstvo, kar povzroča razkroj vseh vrednot.

Posledice vsega tega za družino in šolo

Negativni učinki znanosti in tehnike na družbo imajo seveda svoje posledice za vse institute, sisteme in podsisteme te civilizacije, tukaj nameravam napisati nekaj o teh učinkih na družino in šolo, oboje obravnavam skupaj, ker je oboje močno soodvisno, vpliv družine na šolo je nasploh izredno močan, in mislim, da se o tem nasploh premalo piše in govori, čeprav na tihem za te stvari večinoma vemo.

Zrušenje metafizičnih in etičnih temeljev v kulturi je vsekakor povzročilo velikansko krizo družine, ki jo danes doživljamo. Najprej: družina naj bi bila osnovna celica družbe, in družina daje »material«, ki gre potem skozi šolski sistem, in učitelji dandanes govorijo o »slabem materialu«. Res: večino energije morajo le-ti danes vlagati v krotenje hiperkinetične, podivjane mladine, in ob velikih naporih so učno- vzgojni uspehi porazni. Tudi sam sem bil učitelj in mi je to stanje dalo misliti. Prišel sem do zaključka, da so globinski vzroki ravno v negativnih učinkih znanosti in tehnike na družbo.

Zakaj, ko ju imamo (še vedno) za najvišji dosežek naše civilizacije?

Odgovor se skriva v opisanih izgubah, ki smo jih doživeli zaradi njiju. Družina je v krizi zaradi moralne krize, povzročene zaradi degradacije etičnih temeljev: ogromno je nezvestobe (v svoji spolni razpuščenosti smo postali ponovitev Sodome), posledica so neurejene in razbite družine, ki otrokom ne morejo nuditi ustrezne vzgoje, še več: le-ti so zaradi tega prizadeti in nesrečni. Pri vsem skupaj pozabljamo (ali se ne zavedamo dovolj jasno), da je vpliv družine, staršev na otroke najbolj odločilen, usoden za vse življenje! Napak ali ne-vzgoje šola tu ne more popraviti. Nasploh je zaradi te krize družine v družbi zavladal nered, kaos, in to se potem še kako pozna v šoli, v razredu. Posledica je kaos v današnjih učilnicah.

Vendar ne samo zaradi tega. Tudi v tistih družinah, ki so še za silo funkcionalne, je vzgoja zavožena – zaradi velike permisivnosti (razvajanja, crkljanja). Kje je vzrok takšni vzgoji? V izgubi vere, ki je posledica modernega racionalizma in materializma, s tem v izgubi smisla, tudi smisla trpljenja. Brezciljno življenje. Posledica materializma je tudi velika odtujenost, gre za krizo duha, otroci so nesrečne, odtujene, sestradane duše, ki živijo v temi. Duhovno umiranje, duhovna smrt. In to je tudi eden glavnih vzrokov za vedno več nasilja v tej družbi. A vzrok crkljanja je tudi v tehniki: zaradi nje so starši spravili otroke na svet krize okolja in možnega popolnega uničenja, vse to in izguba smisla (trpljenja) je vzrok te zavožene razvajajoče vzgoje. Crkljajo jih, ker se jim zaradi vsega tega smilijo. Taka vzgoja pa ima veliko negativnih posledic, vseh tu še omeniti ne bi mogel

In so še negativni učinki tehnike na delo v šoli: otroci danes veliko (če ne celo večino) znanja dobijo preko tehnike (internet), nadalje je tehnika povzročila veliko inflacijo besede v tej družbi, in na dlani je, da oboje slabo vpliva na avtoriteto učiteljev, sugestivna moč njihovih besed je postala nizka. In učenci so postali prav zasvojeni z malimi ekrani, kjer brez problema pridejo tudi do trde pornografije, kar jih uničuje, spravlja ob pamet in kar nasploh slabo vpliva na šolsko delo. K temu je treba dodati še življenjsko okolje sodobne mladine, ki ga označujejo neštevilne nemoralnosti. In še hiperpermisivni šolski sistem, ki je v službi boja za Oblast. Politika potrebuje tak »material«: brez volje, opore, usmeritve, brez etičnih temeljev in z odporom do vere.

 Če vse te učinke pregledamo in seštejemo, se ne smemo čuditi, nam ni težko razumeti, da vse skupaj mora rezultirati v takšno katastrofalno stanje po šolah, kakršno pač je.

Ali se vam potem ne zdi iracionalno govorjenje ravnatelja, kot se ga spominjam, ko nam je pravil, da smo mi, učitelji, odgovorni za vse nemoralnosti, ki se dogajajo v šoli in v razredih, za vse torej, kar močno otežuje resno delo s takšnimi otroki? Kako, za božjo voljo, more biti nek ubogi, razvrednoteni učitelj odgovoren za vse te negativne učinke dejavnikov, ki sem jih tu navedel???

Franc Bešter, Zg. Besnica

Zadnje novice

Sorodne vsebine