Piše: Robert Hlede
Sam sodim med tiste, ki nimajo odklonilnega odnosa do narodno-osvobodilnega boja v 2. svetovni vojni (v nadaljevanju: NOB), a tudi med tiste, ki si ne zapirajo oči pred resnico.
Z vsem spoštovanjem do NOB, predvsem pa do tistih, ki so leta 1941 izpostavili svoja življenja in se pogumno uprli nemškemu in italijanskemu okupatorju, a žal zgodovinska dejstva razkrivajo tudi drugo ali temnejšo plat partizanskega boja proti omenjenim okupatorjem.
Drugi obraz narodno-osvobodilnega boja
Obstaja namreč vrsta dokazov, da se je v času NOB dogajalo marsikaj, kar ni v ponos slovenskim partizanom. Naj navržem nekaj dejstev, ki slednje potrjujejo. Če odmislim dejstvo, da slovenski partizani niso zmagali v nobeni pomembnejši bitki na slovenskih tleh, moja kritika ne leti na partizanski boj kot takšen, pač pa na dejstvo, da so slovenski partizani omogočili oziroma dopustili Komunistični partiji Slovenije (v nadaljevanju: KPS), da je NOB izkoristila za svoje revolucionarne cilje oziroma za nasilni prevzem oblasti. Slednje dokazuje tudi podatek o številu partizanov in civilistov, ki jih je v imenu revolucije likvidirala KPS. V knjigi Slovenski razkol dr. Jože Možina denimo navaja, da je bilo v medvojnem in povojnem času pobitih približno sto tisoč slovenskih državljanov, od tega jih je bilo s strani KPS oziroma posebnih enot VOS-a pobitih prek petdeset tisoč, kar je precej več, kot je bilo pobitih Slovencev s strani tujih okupatorjev. S temi poboji slovenski komunisti niso le onečastili NOB, ampak so z njimi povzročili predvsem globoko in do sedaj še nepreseženo razklanost v slovenskem narodu. K razklanosti slovenskega naroda so svoje prispevali tudi slovenski domobranci oziroma belogardisti, a ne kaže pozabiti, da so ti bili odgovor na nasilje, ki ga je KPS kmalu po začetku vojne načrtno izvajala nad slovenskimi prebivalci, kot tudi to, da je bil edini razlog za njihovo kolaboracijo s tujimi okupatorji dejstvo, da so potrebovali orožje za ubranitev svojih domov ter obrambo pred zločinsko komunistično soldatesko.
Mit o Osvobodilni fronti se nadaljuje
Če se v Sloveniji nikakor ne moremo ali nočemo znebiti praznikov, ki izhajajo iz nekdanje države, je naravnost bizarno, da se ti prazniki praznujejo na napačne datume oziroma na datume, ki ne ustrezajo zgodovinskim dejstvom. Tipični primer potvarjanja zgodovinskih dejstev je tudi Dan upora proti okupatorju ali Dan ustanovitve Osvobodilne fronte (včasih Dan OF). Zgodovinski viri namreč navajajo – pa tu ne gre za nikakršen revizionzem in spreminjanje zgodovine, temveč za dosledno upoštevanje vrstnega reda dogodkov –, da se organiziran upor proti nemškemu in drugim okupatorjem ni zgodil 27. 4. 1941, pač pa šele po napadu Nemčije na Sovjetsko zvezo, to je 22. 6. 1941. Dejstvo je, da so se slovenski komunisti šele takrat znašli na ‘pravi strani zgodovine’.
Prav tako bizarno tudi je, da se v Sloveniji praznuje Dan upora proti okupatorju na dan, ko se ni nič zgodilo. Se je pa nekaj zgodilo dan prej ali 26.4.1941, ko se je ustanovila Protiimperialistična fronta, ki pa – tako zgodovinarka dr. Tamara Griesser Pečar – ni bila naperjena proti okupatorjem slovenskega ozemlja (še najmanj pa proti nemškemu okupatorju, saj je bil takrat še v vedno v veljavi nacistično-boljševistični pakt med Hitlerjem in Stalinom iz leta 1939), temveč proti angleškim in francoskim imperialistom. Edvard Kardelj je to izrecno potrdil na njegovem predavanju v partijski šoli na Rogu leta 1944 z naslednjimi besedami: “Vojna med Anglijo in Nemčijo od leta 1939 do 1941 je bila imperialistična, torej krivična. S Hitlerjevim napadom na Sovjetsko zvezo, pa je vojna med Anglijo in Nemčijo postala pravična”. Po napadu Nemčije na Sovjetsko zvezo (v nadaljevanju: SZ) leta 1941 in posledično po propadu nacistično-boljševističnega pakta, se je namreč situacija korenito spremenila. V interesu SZ je takrat bilo, da KPS začne boj proti nemškemu okupatorju. Takrat se je zgodilo natančno to, kar je napovedal Edvard Kardelj, in sicer, “da bodo šli komunisti v oborožen odpor proti okupatorju samo, če bodo imeli možnost za revolucijo in če bo ta v interesu SZ” (Vir: Peta zemaljska konferenca KPJ, Izvori za istoriju SKJ, Beograd 1980, str. 204).
Da gre pri obeležitvi dneva upora proti okupatorju za izmišljen datum, potrjujeta predvsem dva dogodka: v dejanskem smislu se je namreč upor proti okupatorju zgodil kasneje, to je z napadom tigrovcev na italijansko patruljo na Mali gori nad Ribnico 13.5.1941 (vir: Wikipedia, TIGR), šele 16.7. istega leta pa tudi s prvo partizansko akcijo proti nemškim vojakom pri Besnici (Vir: Wikipedia, Partizanske bitke v Sloveniji od leta 1941). Ker v Sloveniji ni bila narejena jasna ločnica med komunističnim režimom in demokratično ureditvijo, se torej še vedno ohranja praznik z izmišljeno vsebino ali komunistični mit o OF in s tem povezana trditev, da se je samostojna Slovenija začela graditi v času NOB, kar je seveda skregano z dejstvi. Če bi namreč bilo to res, potem bi Slovenija že v tistem času postala samostojna država. Pa se to seveda ni zgodilo oziroma se je zgodilo šele leta 1991 z oboroženim odporom in zmago slovenske vojske nad agresorsko jugovojsko, naslednico jugoslovanskih partizanov in branilko komunističnega režima. Pri mitu o OF ne gre le za spreminjanje zgodovinopisja, ki ga je napisala nekdanja komunistična partija in ji njeni nasledniki ter privrženci zvesto in slepo sledijo, ampak gre tudi za potrditev tistega, kar je dejal poljski filozof in zgodovinar Leszek Kolakowski, in sicer, “da je laž nesmrtna duša komunizma”.
Absurdnost oživljanja neke ideologije
Pravi absurd je dejstvo, da po več kot treh desetletjih letih samostojne Slovenije, 23. avgust – sicer Evropski dan spomina na žrtve vseh totalitarizmov – ostaja še vedno dan, na katerega Slovenija obsoja le nacifašistično morijo, pozablja pa na medvojne in povojne komunistične zločine. Tako imamo v Sloveniji na eni strani komunistične zločine brez zločincev, na drugi strani pa komunistične zločine, ki se skušajo prikriti z leporečenjem o zmagi nad nacifašizmom. Še bolj absurdno pa je dejstvo, da se po tolikih letih demokracije, mnogim Slovencem še vedno kolca po Titu oziroma po socializmu. Res je sicer, da v socialističnem režimu ni bilo vse slabo, je pa skrajno nenavadno, da njegovi zagovorniki pozabljajo na dejstvo, da so se v tem režimu sistematično kršile temeljne človekove pravice, da kršitev drugih pravic posebej niti ne omenjam. Če zanemarim razloge, ki so privedli do oživljanja komunistične oziroma socialistične ideologije v Sloveniji, bode v oči predvsem dejstvo, da se v nobeni izmed evropskih držav omenjena ideologija ne ohranja tako zavzeto, kot prav v Sloveniji: uporaba komunističnih simbolov (kljub temu, da je v Sloveniji uporaba nacističnih, fašističnih in komunističnih simbolov prepovedana, se komunistični simboli nekaznovano in vedno bolj uporabljajo), udeležba najvišjih državnih predstavnikov na proslavah, kjer se slavi komunistična revolucija, poveličevanje partizanskih bitk, ki se niso zgodile (denimo v Dražgošah), ohranjanje komunističnih spomenikov in njihovo vzdrževanje na državne stroške, čaščenje nekdanjih voditeljev KPS (Edvarda Kardelja in Borisa Kidriča) in najodgovornejših za poboje Slovencev med 2. svetovno vojno in po njej, izplačevanje nadpovprečno visokih pokojnin in financiranje zdravstvenega nadstandarda nekdanjim borcem NOB in njihovim dedičem, so le nekatera dejstva, ki kažejo na to, da je Slovenija glede poveličevanja komunizma in socialistične ideologije nezavidljiva posebnost v Evropi. O tej ‘posebnosti’ govori tudi raziskava ali primerjalna študija, ki jo je nedavno objavil Državni zbor RS z naslovom Dediščina komunizma v nekaterih evropskih državah. Iz nje med drugim izhaja, da se v Sloveniji omenjena dediščina ne ohranja zgolj na simbolni, ampak tudi na vsebinski ravni. Ob vsem povedanem, pa je skrb zbujajoče in pomenljivo predvsem to, da se ohranjanje komunistične dediščine oziroma socialistične ideologije načrtno in vse bolj izkazuje na političnem in kulturnem področju, kot tudi prenaša v vse druge pore ter podsisteme družbe. Glede na povedano, se resnično ne gre čuditi, da je Slovenija tam, kjer je, predvsem pa država z negotovo prihodnostjo.
Stranka Levica ali slovenska različica vračanja v socializem
Kot trenutno kažejo stvari, se Slovenija vse bolj vrača v socialistične čase ali v čase nenasitnega trošenja javnih sredstev in izčrpavanja države. Glavni protagonist ‘vračanja v socializem’, je seveda stranka Levica (skupaj z njenimi botri v ozadju), ki s svojo demagoško držo uspešno zavaja vse okrog sebe: njeni drži naseda-jo tako vladajoča koalicija ter večinski mediji kot tudi in nenazadnje ljudje. Resnici na ljubo omenjena stranka občasno predlaga tudi kakšno dobro rešitev (ena takšnih je denimo bila zaprtje trgovin ob nedeljah in praznikih), a prevladujejo tiste rešitve, ki razgrajujejo temelje družbe (kot so družina, narod, zasebna pobuda in drugi temelji družbe), ali pa vodijo v bankrot države. Slednje dokazuje denimo zavzemanje te stranke za prekomerno zaposlovanje v javnem sektorju, za višje davke in posledično za višjo javni porabo. Še posebno zavzemanje za nove prilive v državno blagajno na račun tistih, ki nosijo največje davčno breme v državi, je odraz tistega, kar stranka Levica najbolj zna – se zadolževati in načrtno trošiti oziroma zapravljati davkoplačevalski denar. To pa pomeni manj denarja za investicije, razvoj in splošni gospodarski napredek. Seveda se stranka Levica se na to in na še marsikaj drugega kratko malo požvižga, zanjo je pomembnejše izvajanje njenega programa oziroma njene ideologije v imenu srpa, kladiva in rdeče zvezde kajpak.
