Politično bistvo naših ljubih legibitrovcev in marksističnih feministk ter njihova težnja po prepovedovanju knjig, kakršna je zadnje delo gospoda Vodeba, je v skladu z marksističnim globalističnim multikulturalizmom.
Ker nimajo osnovnih manir, ko zaustavljajo drugačne poglede kot jih imajo sami na probleme v spolnosti – ali pa tudi ne, saj so večinoma pravi malomeščanski sinčki in hčerkice iz najvišje slovenske levičarske družbe –si pri legibitri in marksističnih feministkah samo služijo vsakdanji kruhek oziroma premagujejo prve stopničke na svoji politični oziroma strokovni (karierni) poti.
Osebno sem prepričana, da je zadeva z obravnavo spolnosti, tako kot z manevriranjem z odprtimi mejami za begunce, v resnici samo začetek nekakšne nove komunistične revolucije, svetovnih razsežnosti, ki naj bi se prvič uveljavila prav v Sloveniji – ker imamo najboljšo levičarsko inteligenco na svetu, na čelu s gospodom Žižkom, bolj ali man pravim malim kapitalistom: polna usta revolucije in polni žepi donosnih pogodb za širjenje komunistične propagande pod pretvezo psihoanalitične znanosti. (Za Slovenski biografski leksikon sem, reva, pred leti namreč morala urejati biografski članek o gospodu Žižku. )
V to, zadnjo, komunistično revolucijo pa sodi tudi uničenje zahodne (meščanske, kapitalistične) družine. Zdaj pa so naši marksistični teoretiki borbi proti kapitalizmu dodali še boj proti nacionalizmu in rasizmu, deloma pa tudi proti razliki med spoloma, saj je uspešna spolnost za človeka v bistvu kar velik kapital. Takšna je lepota pri revnih in ne nadpovprečno nadarjenih ženskah. Sem pa, kot nasprotje ženski lepoti, sodita inteligenca in šarm pri moških, ki so iz nižjih slojev. Ta je za ženske v resnici privlačnejša od denarja, pa čeprav izberejo bogatejšega moža. Evropski romani skoraj vsi pričajo prav o tem, a koga to še zanima, ko pa imamo tako imenitne marksistične teorije.
Očitno se je pri marksistih ta grdi kapital zavlekel tudi v odnose med istospolnimi, saj se možati moški, večinoma uspešni in že v zrelih letih, načeloma ogrevajo za lepe mladeniče, ki niso niti bogati niti posebno nadarjeni. Očitno v tem primeru mladeniči nadomeščajo lepe mladenke.
Torej: narava ni kaka pocestnica, ki bi se ravnala (prodajala) po načelih vsakokratnih revolucij in “revolucij”, narava je stanovitna gospa, zelo velikodušna, vendar pa ne pozablja najhujših udarcev, ki jih je kdaj prejela – še zlasti ne, če so jih ji naložili povsem po nedolžnem in brez vsakršne naravne potrebe.
Narava je v resnici nekakšna Mona Lisa.
Frančiška Buttolo, Ljubljana
