V gozdu je ujeda, vse napada,
treba nam bo končno v bran stopiti,
so dejali ptiči, vsega siti,
ne pustiti, orel da zavlada.
Se po dolgem času je oglasil
brglez, nekaj zamrmral žvižgaje,
z drugim bi ukvarjal ptič se raje,
a se le k besedi je priglasil.
»Bo sestanek, če tako želite,
a pogoj naj tale se postavi,
ptiče vse, kar najdeš jih v naravi
na sestanek nujno povabite.«
Mahnil ga je ptič, ki rad zamahne
s krili, kadar sliši oslarije:
»Brglez, časa ni za fantazije,
hočeš, da se krilo ti izpahne?
Orel tu je, strašna ta ujeda,
ti pa bi sestankoval in sklepal,
ali bi vsiljivca se otepal
ali vzel ga k sebi za soseda?«
Brglez se takole motovili:
»V gozdu dunajskem je, ni ga v našem,
hočem reči, ni ga v gozdu vašem,
ni da bi posegali po sili.«
Kaj poreči ob tem modrovanju
ptiča razoglavega brez perja,
kaj naj od brezperca pamet terja,
ko pa ves je v nekem drugem stanju?
Meja gozda ko je ogrožena
in ko v zraku ni ovir letenja,
brglez, imitator žvrgolenja,
je dokaz, da stvar je izgubljena.
Ne za ptiče, mahajo ki s krili
in vsiljivca v jati prepodijo,
izgubljena je za polomijo
brgleza, ki vsem se prav zasmili.
Pameti da ni v tem gozdu zdrave,
tisti hip, ko brgleza zagleda,
brez težav zaznala bo ujeda,
lahek plen bo, saj je že brez glave.
