28.3 C
Ljubljana
četrtek, 17 junija, 2021

Milan Bergolajz: BRGLEZ IN UJEDA

V gozdu je ujeda, vse napada,

treba nam bo končno v bran stopiti,

so dejali ptiči, vsega siti,

ne pustiti, orel da zavlada.

 

 

Se po dolgem času je oglasil

brglez, nekaj zamrmral žvižgaje,

z drugim bi ukvarjal ptič se raje,

a se le k besedi je priglasil.

 

»Bo sestanek, če tako želite,

a pogoj naj tale se postavi,

ptiče vse, kar najdeš jih v naravi

na sestanek nujno povabite.«

 

Mahnil ga je ptič, ki rad zamahne

s krili, kadar sliši oslarije:

»Brglez, časa ni za fantazije,

hočeš, da se krilo ti izpahne?

 

Orel tu je, strašna ta ujeda,

ti pa bi sestankoval in sklepal,

ali bi vsiljivca se otepal

ali vzel ga k sebi za soseda?«

 

Brglez se takole motovili:
»V gozdu dunajskem je, ni ga v našem,

hočem reči, ni ga v gozdu vašem,

ni da bi posegali po sili.«

 

Kaj poreči ob tem modrovanju

ptiča razoglavega brez perja,

kaj naj od brezperca pamet terja,

ko pa ves je v nekem drugem stanju?

 

Meja gozda ko je ogrožena

in ko v zraku ni ovir letenja,

brglez, imitator žvrgolenja,

je dokaz, da stvar je izgubljena.

 

Ne za ptiče, mahajo ki s krili

in vsiljivca v jati prepodijo,

izgubljena je za polomijo

brgleza, ki vsem se prav zasmili.

 

Pameti da ni v tem gozdu zdrave,

tisti hip, ko brgleza zagleda,

brez težav zaznala bo ujeda,

lahek plen bo, saj je že brez glave.

Zadnje novice

Sorodne vsebine