Kuhal sem, na ogenj sem nalagal,
zdaj pa, ko vrag v zadnjico me peče,
zlažem se v obraz vam, kot pes teče,
da sploh nisem zraven bil, pomagal.
Kaj za to želite v zamenjavo?
Kdo naj žrtveno bo jagnje v loncu?
Ni problema, skuhan bo na koncu
Ivanček, to dete gobezdavo.
Dete, ki se včeraj je vrtelo
okrog lonca z mojo vrelo vodo,
zapečatim v hipu mu usodo,
se otresem ga, da bo zviselo.
Ne poznam ga, isti hip se zlažem,
mi pri kurjenju sploh ni pomagal,
vam prisežem, da polen ni zlagal,
vse storim, samo da se izmažem.
A če Ivanček se mi ne smili?
Kdo je to? Ime mi sploh ni znano,
najbrž je izmišljeno, zlagano,
ste v imenu bržčas se zmotili.
Da sem kuril kdaj, polena zlagal?
Ne, narobe ste me razumeli,
mar ne boste nikdar doumeli,
da v laganju sem še vsakič zmagal?
Kotel ko podkurim, rad poziram,
ko pa se poparim z vodo vrelo,
da nič res ni, zlažem se debelo,
sam od sebe brž se distanciram.
