Korle bil šofer je dolga leta,
sekal drzno je ovinke vedno,
kot da ni življenje drugih vredno,
dajo ga v penzion, naj tam opleta.
Vzame firma drugega voznika,
pa očitajo mu, da je pivec,
za popitje dveh kozarcev krivec,
bil teran je glavna mu spotika.
Brez šoferja firma ko ostane,
spet bo Korle dober, so dejali
in nazaj voznika pripeljali
so iz Kranja urno do Ljubljane.
Kaj bi Korle zdaj samo šofiral,
hoče za direktorja pa pika,
to menda se mu edino šika,
bo tako kot vedno pač laviral.
A mu odpove karoserija
že pri drugi ali tretji vožnji,
Korle zre v oči nevarni grožnji,
komaj se iz primeža izvija.
Se kolo rezervno prvo loči,
druga štiri pa so zatajila,
je karoserija izgubila
vso nosilnost, zlahka mu še poči.
Se oklepa še šofer volana,
toda ko zaviti v levo hoče,
od koles nobeno tjakaj noče,
smer sredinska kaže se ubrana.
Zajla se je glavna čisto snela,
Korle bulji zgolj v karoserijo,
kam kolesa v drugo smer drvijo,
vsa zadeva pa je zarjavela.
Korle, ki direktor bil bi raje
kot šofer, saj avta ne obvlada,
nekaj o vozilu zdaj razklada,
a se jasno vidi, kaj ga daje.
Bi poslal najraje nekam v krasno
to kolesje njemu neposlušno
in karoserijo enodušno,
šel iz firme itak bo predčasno.
