Rjavec konj z vršiča pogleduje,
z vrha, kjer bil ruski je ujetnik,
in zmajuje z glavo naš povzpetnik,
saj v dolini je čedalje huje.
Jezero, na sredi pa otoček,
tam pogled z vršiča mu obstane,
v jok konjič rjavi v hipu plane,
cmeri se rjavec kot otroček.
Rekli so mi, da sem neplavalec,
da ne smem na jezero več, v vodo,
v takšno so pahnili me usodo,
rekli, da sem zgolj podizvajalec.
Trudil sem se, na vršič sem vlekel
kot ujetnik ruski goste častne,
sem zaslužke si obetal mastne,
če bilo je treba, sem se slekel.
Vsa ta leta gor sem le potiskal,
zdaj ko vode silno sem potreben,
pa mi zaigrajo marš pogreben,
pravijo mi: tanko si boš piskal.
Rekli so mi, bil si konj servilen,
služil enemu si gospodarju
in hlepel po suhem si denarju,
hrzal si povsem nekredibilen.
Zdaj, poglejte, ko je vrh sezone,
vrh na jezeru kopalcev slavnih,
toži se mi, joj, po časih davnih,
moj čolníč pa na vršiču tone.
Še na vrhu se čolníč utaplja,
tu, kjer kakor Noe sem nasedel.
Ni nasedel, sam je gor zabredel,
utopi ga že deževna kaplja.
Rjavec konj ko dol z vršiča gleda,
ga nihče prav nič za mar ne vzame,
kljuse, ki se z uzde sámo sname,
konja rjavega je senca bleda.
