»Dedek moj je lovec bil, saj veste,«
vnuček v intervjuju je povedal,
dalje lovcem še potem razpredal:
»Ali ne, da vsi za mano greste?«
Dolgo brado ta ima že zgodba,
dedek svojčas se na lov odpravlja,
v istem hipu se skrivaj pripravlja
zbor pogrebcev in pa z njimi godba.
Lovska puška poči, on se zgrudi,
dedek, ki po gozdu ves neroden
in za puško pravzaprav negoden
z lovci se v korak hoditi trudi.
Dedek, revež, ki po gozdu šepa,
glavnemu se lovcu prilizuje,
bojda se kar sam tam obstreljuje,
druščina vsa lovska zanj je slepa.
Dedek se je kakor klada zvrnil,
ni posrečil se odstrel docela,
ni bila pač druščina vesela,
da čez leto se nazaj je vrnil.
Kdaj že to bilo je, se sprašuje
človek, ki pozablja zgodovino,
leta šestdeset, bilo je fino,
dedek Edi, vnuk njegov zdaj tu je.
Se za habitat fant poteguje,
bojda lovcev vidi v njem zaščito,
dedka ščitil je tovariš Tito,
on na direktive se sklicuje.
Mu naravni habitat izginja,
vsaj med lovci rad bi ga ohranil,
njihove pravice zdaj bo branil,
kakor dedek vnuček se udinja.
Rad obstal v naravi bi seveda,
saj se habitat mu vse bolj krči,
malo še, pa zdrsnil bo po drči,
priča vnuk bo dedkovega zgleda.
Za okolje, pravi, da bo zdravo,
klatil lovske vse do zadnje ure,
vnuk ne ve za konec lovske ture,
z njim pometlo bo naravno pravo.
Bo pometlo, tokrat res docela,
lovcem vnuk nekoliko se smili,
so zato ga medse povabili,
preden vnuček žrtev bo odstrela.
