Preoral je kmet že vso ravnico,
v serpentino s traktorjem zdaj sili,
po obronkih domačije škili,
išče, kje je posejal pšenico.
Ni mu jasno, sproti vse pozablja,
važno le, sosede da zabava,
ko po gruntu mož brezglavo tava,
skupno zemljo ko vso ugonablja.
Da pšenice bo prav slab pridelek,
povedo mu danes agronomi,
kmet pa glasno o izsledkih dvomi,
pravi, da je krof njegov izdelek.
Kruha lačni da želodci bodo,
vsa soseska mu dopoveduje,
on le marmelado dokupuje,
da povečal lastno bi zablodo.
Saj še veš ne, kje je tvoj posevek,
če sploh kje, ga lačni opozarja,
on pa slaščičarja uprizarja,
Krofov Ivan zdaj njegov je vzdevek.
Fant vprašanjem stalno se izmika
in modrosti ljudske v prazno stresa,
kot na primer, opica z drevesa
v krofov maso prstov naj ne vtika.
Je metafora mož s Serpentine
za celotno kmečko topoglavost,
briga za kmetije ga majávost,
gospodar ni, čaka le, da mine.
Da odnese se ga dol s kmetije,
kjer doslej je malce slaščičaril,
renome si kmeta s tem ustvaril,
ki pridelek zlepa mu ne zgnije.
Mu ne zgnije? Čudna prispodoba!
Le zakaj bila bi nenavadna,
kjer posevka ni, tam pač pomladna
žetev ni dovolj še za goloba.
Kakšne stresaš! Čisto njega vredne!
Temu, veš, metafora se pravi,
z njo neumen kmet komplekse zdravi,
za nagone poskrbi z njo čredne.
