Človek je iznašel in razvil tehniko najprej in predvsem zato, da bi bolj učinkovito proizvajal, se pravi zadovoljeval svoje telesne potrebe. Ravno zato gre pri tehniki, globinsko gledano ,za orodja, vsa orodja je človek izumil, izdelal predvsem v ta namen, naj gre za kamnito sekiro ali za robota.
Logično je zato, da je tehnika povzročila velikanske preobrazbe na vseh področjih življenja, in tako tudi v kmetijstvu, kjer gre za proizvodnjo hrane.
Stroji v kmetijstvu
Odraščal sem na kmetiji, se pravi na podeželju, sredi narave, in zelo dobro poznam kmečko delo, čeprav kmetije nikoli nisem vodil, upravljal. Obenem pa pripadam generaciji, ki je lahko spremljala postopen prodor strojev v kmetijstvo, spomnim se namreč še žaganja z ročnimi žagami, oranja s konji, košnje s koso, molže na roko… .Spomnim se še tišine na vasi, brez ropotanja traktorjev, avtomobil je bil še redkost, le kakšen vol, ki je vlekel lesen lojtrnik, se je primajal mimo hiše. Vendar so bili to težki časi za kmete, še bolj iz drugih razlogov, za komuniste je bil kmet privatnik in privržen Cerkvi, kot tak sovražnik režima, neka ovira totalni oblasti, zato so kmete stiskali in izčrpavali s hudimi davki, še huje je bilo takoj po vojni, ko so uvedli obvezno oddajo. S prvimi stroji je v njihovih očeh postal še večji privatnik, Kardelj je takrat pisal: »Kosilnica v rokah kmeta je brzostrelka, naperjena proti socializmu«. In poznal sem nekoga, ki je bil za kazen zaprt, ker je (mimo zakona) nabavil traktor.
Da, spomnim se, ko so prihajale prve kosilnice, motorne žage in prvi traktorji, in nabavili smo molzni stroj. A razvoj je šel naprej, danes so traktorji še dosti večji, močnejši, in kosilnice še bolj učinkovite, in v marsikaterem hlevu že molze robot. Kozolci (slovenska posebnost!) so izgubili svojo funkcijo: kdo še danes seno obrača, suši, naklada in obklada na roke? Kozolce so (skoraj) povsem nadomestili silosi in bale. Vendar: ali sta meso in mleko iz tega lahko takšna kot nekoč!?
Kemija v kmetijstvu
Znanost je prinesla »olajšanje« tudi s tega vidika: dala je umetna gnojila, ki so zemljo obogatila s kalijem, fosforjem in dušikom, lakota je čez noč čudežno izginila, in dala je tudi herbicide in pesticide, ni več treba zatirati plevela z motiko in ročno preganjati razne škodljivce. Če je na Zemlji prišlo do demografske eksplozije, je v veliki meri ravno zato: ker je s stroji in kemijo mogoče pridelati mnogo bolj učinkovito mnogo več hrane kot nekoč. Kaj bi danes kmetje brez škropiv? Ves krompir bi uničila fitoftora in vso vinsko trto peronospora. In če ne bi bilo herbicidov: kdo bi plel pšenico? A na dlani so tudi negativni učinki tega »napredka«: spomnim se še travnikov, polnih cvetja, polnih rož, tudi polnih čebel in metuljev, z uporabo umetnih gnojil je bilo tega konec, metulja skoraj ni več videti, čebele so izgubile velik del paše in uničujejo jih pesticidi.
Problematika konkurenčnosti
S pomočjo strojev in kemije je tako mogoče pridelati mnogo več mnogo bolj poceni hrane kot nekoč, vendar je ta pridelava mnogo bolj ekonomična na velikih, zaokroženih površinah na ravnini kot na razdrobljenih, valovitih terenih. In v Sloveniji je zadnjih mnogo več kot prvih, kar je naša tragedija: ogromno kmetij je v zadnjih desetletjih propadlo, ker niso bile več »konkurenčne«. Spomnim se še, ko je skoraj vsaka hiša v vasi imela nekaj glav živine in par prašičev, spomnim se še »samooskrbne« ekonomije, ko je bilo skoraj vse pridelano doma, praktično vsa hrana, nekoč celo obleka: pridelali so lan in tkali platno. Sicer pa od prodaje tega nikoli ni bilo kaj dosti denarja, ta je večinoma prišel od gozda, od drv in hlodovine. A nekoč se je vseeno splačalo rediti bike za meso in krave za mleko, zaradi prej opisanega se danes to ne več. Oziroma se, v primeru, če imaš v hlevu vsaj sedemdeset glav živine. Tako je v vasi ostalo le par večjih kmetij, a še te večinoma živijo od gozda.
Danes na kmetijah ni več hlapcev in dekel kot nekoč, a skoraj za vsako opravilo se najde ustrezen stroj, ki je navadno »priključek« za traktor. In traktorji so danes veliki in močni, zelo zmogljivi, in stroji zelo učinkoviti, a so s tem tudi stroški veliki. Poznam nekoga, ki v visokih letih s stroji vse obdela sam, a vso akumulacijo vlaga nazaj v stroje, umetna gnojila itd. . In nek hribovski kmet mi je nekoč rekel: »Ja, za stroje delamo!«
Številne slovenske kmetije si ob vsem tem skušajo pomagati na razne načine, npr. s kmečkim turizmom in s t.i. ekološkim, biodinamičnim (biološkim) kmetovanjem, in s tem jih bo morda precej obstalo. A večina kupcev v sodobnih trgovskih megacentrih žal še vedno bolj kot na zdravo hrano gleda na zunanji videz in ceno, in tam dobiš na enem mestu blago z vsega sveta, npr. česen in čebulo s Kitajske in krompir iz Egipta. Česar na področju kmetijstva niso uničili komunizem, kemizacija in strojna pridelava, je dokončala globalizacija. Vendar, vedno več ljudi ugotavlja, da je hrana v današnjih trgovinah sicer lepa na pogled, vendar »prazna« in morda celo škodljiva, nevarna za zdravje, zato v zadnjem času vrtičkarstvo postaja vedno bolj aktualno.
Posledice industrijske proizvodnje hrane
Sicer so bila vsa ta opisana dejstva in problemi v zvezi s kmetijstvom že mnogokrat, čeprav morda na drug način in v drugih kontekstih, izrečena in napisana. Iz teh dejstev moramo zaključiti, da znanost in tehnika kmetijstvu nista prinesli samo dobrega, ampak tudi številne negativne posledice. Opozoril bi pa rad še na nekatere od njih, za katere menim, da smo nanje mnogo premalo pozorni.
Najprej: tehnika (a tudi politika) je v Sloveniji po drugi svetovni vojni povzročila velike strukturne spremembe, kar se tiče demografije. Pred vojno je bila večina prebivalstva kmečkega stanu, večina je živela in delala na podeželju, kljub prihajajoči industriji. V desetletjih po vojni pa so opisani procesi večino ljudi odtrgali od zemlje in prestavili v mesta. Odveč je veliko pisati o tem, kako zelo je to vplivalo na zunanji videz slovenskih pokrajin: mnoge njive so se spremenile v travnike in številne travnike so prerasli gozdovi. Slovenija je s tem začela izgubljati svojo dušo, lepoto. Številne mogočne in slikovite starinske hiše, ker so bile zapuščene, so se zrušile. Te škode ne bo več mogoče popraviti, za državo, ki hoče biti tudi privlačna turistična dežela, pa je vse skupaj seveda zelo slabo.
Še bolj negativni učinki so se, po mojem, pri tem zgodili na ljudeh, na narodu, vse skupaj je potegnilo za sabo globinske kulturne, psihološke in sociološke posledice. Kultura: ona določa zavest in dušo naroda, oblikuje človeka in ga osebnostno izgrajuje, in kulturo, kakršna je skozi stoletja nastajala na naših tleh, kakršno je ustvarjal slovenski človek, se pravi glasba, pesmi, pripovedi, slikarstvo, običaji, noša – vse to je ključno pogojeval kmečki način življenja, delo na podeželju, življenje v naravi, in vse to je bilo organsko povezano in prepleteno z vero, s krščanstvom, natančneje, s katolištvom, vera je tudi določala praznike in načine praznovanj, in ljudje so se npr. po svetnikih s koledarja orientirali tudi glede vremena, dela na polju itd.. Vse skupaj je izgrajevalo in izgradilo našo, slovensko identiteto. In človek, ki živi in dela v naravi, z naravo, ki se vsak dan znova uči iz njene nepisane, neizčrpne knjige, je nujno drugačen kot človek, živeč sredi umetne narave mesta. Nadalje so si kmečki otroci (mladina) pri kmečkem delu pridobivali tudi delovne navade, si krepili voljo, vztrajnost, potrpežljivost, se vadili v raznih spretnostih, delovnih prijemih… . Ljudje, prestavljeni z dežele v mesta pa so nujno začeli spreminjati svoje vrednote, odnos do življenja, mentaliteto, vse. In človek, ki se ne čuti več odvisnega od narave, od vremena, od Boga, je začel izgubljati tudi vero. Danes se govori, da našo identiteto ogrožajo levičarstvo, Evropa, migracije, priseljenci… . Vse to je res, a menim, da jo še bolj ogroža to: da so bile izpodrezane korenine slovenstva.
Za konec: vem, da je v tem mojem pisanju tudi nekaj nostalgije, preteklost se nam mnogokrat zdi lepa, lepša kot je bila v resnici – samo zato, ker je pač preteklost. Tudi takrat je bilo marsikaj narobe, mnogo stvari slabih in tudi slabših kot danes. Modernih pridobitev ne gre kar počez zavračati, hotel sem pa opozoriti na njihove slabe posledice.
Franc Bešter, Zg. Besnica
