Piše: Aleš Guček
Norvežani trdijo, da jim smuči položijo že v zibko. Pravijo tudi, da se Norvežan rodi smučkami na nogah, o čemer priča komična karikatura. Smučanje je narodni šport na Norveškem trdijo tudi po svetu.
Kriteriji za imenovanje smučanje za narodni šport so zelo raztegljivi. Izbrani so največkrat osebnostno. Od zelo strogo raznolikih do zelo lahkotno ohlapnih (slovensko) športno novinarskih kriterijev. Ti so predvsem poenostavljeni na osnovi presežnih tekmovalnih dosežkov, h katerim štejejo le še številni gledalci na vsega nekaj tekmah. Temu se pravi živa preproščina. Športni novinarji v Sloveniji niti ne vedo, kateri so slovenski smučarski dogodki, ki so primerljivi s svetom. Samo kolajne ne štejejo. Če bi k temu neznanemu znanemu razvoju smučanja v Sloveniji dodali pomembno prostočasno smučanje in tekmovalno smučanje, bi šele dobili približno podobo. Novinarska krilatica, da je na startu Viking, ko je tam pripravljen Norvežan, pove veliko. Manjka še, da na startu stoji Mostiščar, bi naj dobili vtis, da je smučanje narodni šport v Sloveniji. Ali kaj? Je to literarna epska prispodoba brez vsakega ozadja. Vikingi in Mostiščarji niso smučali, temveč Laponci, najbolj znano nomadsko pleme Samijev in v Sloveniji ljudski bloški smučar.
Zgodovinski pregled od sami začetkov smučanja do današnjih dni po svetu in v domovini, mislim na Slovenijo, je šele izhodišče za postavietv (subjektivnih) kriterijev, kdaj, kje, kdo, zakaj in kako je smučanje mišljeno kot narodni šport. Pojav smuči in razvoj smučanja ni nastal sam po sebi, ampak je bil v začetku nuja zaradi preživetja pozimi z lovom na visoko divjad, selitvijo za čredami divjadi na kitajskem delu Altaja, po Mongoliji, Sibiriji in Laponskem.
Nabiranje kurjave in izmenjava dobrin med plemeni so prispevali bistveni del za preživetja zime. Torej je to lahko le eden od kriterijev, ki ne velja za vse narode. Človeška narava je težila k boljšemu življenju, predvsem lažjemu. Zato se je smučanje začelo razvijati med vojaki, ki so začeli pozimi (nesramno) osvajati druge dežele, da so prišli na lažji način do življenjskih potrebščin, ki so jih bodisi zaplenili ali jim je to omogočila priazanejša zimska pokrajina. S smučmi opremljena vojska je možen drugi kriterij. Ns mučeh so neketer vojske zlahka premagovale druge med vojnami. Primer je 30-letna vojna med Švedsko in Rusijo (1618-1648), ko so Švedi pozimi na smučeh vdirali v vasi, kjer so se Rusi greli v kočah ob pečeh in morali leta 1648 podpisati premirje.
Smučanje je služilo že od okoli 11. stoletja tudi za zabavo. Znane so tekme med norveškimi vitezi. Smučanje za zabavo se je razvilo tudi v Sloveniji na Bloški planoti, kjer so domačini „po kačje vijugali po hribu, ki za njih ni bil noben prestrm“. A je imelo bloško smučanje osnovni namen vse do 2. svetovne vojne, da so nosili kmetje na smučeh pšenico v mlin, se premikali do virov hrane, hodili k maši v cerkev, babice pomagale pri porodih v razseljenih kočah, ne nazadnje tudi s krsto na pogrebnih smučeh pospremili pokojnika do pokopališča. Tako bi se končal zgodnji zgodovinski vidik rabe smuči in s tem nekaj kriterijev.
Drugo pomembno obdobje smučanja se je začelo v drugi polovici 19. stoletja, ko so Norvežani smučanje začeli gojiti na povsem nov način, čeprav ljudsko smučanje ni zamrlo. Smučarji so gibanje na smučeh v naravi začeli dojemati kot način zdravega življenja. Uvedli so idret, ki pomeni nekaj drugega kot šport, kakor so idraet (švedsko idrott ali idret) poenostavljeno prevedli v Srednji Evropi. Idraet na kratko pomeni zdravo življenje v naravi, ski-idraet isto na smučeh. Pri takem načinu telesne vadbe so prišli do izraza moč, moškost in žilavost, kar je krepilo tudi duha in nudilo sprostitev za razliko od prejšnjega napora na smučeh za preživetje. Norvežani so po letu 1860 začeli meriti moči na račun idraet na medsebojnem tekmovanju v teku, skokih in posebni zvrsti smučanja slalaam (sla je zasneženo pobočje, laam izg. lom je sled v snegu). Pri skokih in slalaamu so ocenjevali slog. Telemark zavoj za zaustavljanje so iznašli smučarji v pokrajini Telemark in največji mojster telemark smučanja z navezovanjem zavojem in skokov je bil Sondre Norheim iz malega zaselka Øvrebø nedaleč stran od Morgedala.
Tako se je rodila norveška tehnika smučanja, ki je doživljala razvoj do konca 19. stoletja, ko je začela svoj pohod alpska tehnika Mathiasa Zdarskega v Lilienfeldu na območju današnje Avstrije.
Pomembno je še smučanje norveških izseljencev v Kaliforniji, ki so pozimi na smučeh iskali zlato, medtem ko so drugi zlatokopi čepeli ob pečeh v zatohlih in zakajenih „saloonih“. Iz smučanja iskalcevb zlata so po letu 1862 razvili hitrostno smučanje. Smuči so merile okoli tri metre in kasneje celo do 4,5 metra. Trdili so, da so daljše smuči hitrejše od kratkih okoli 220 do 240 cm. Tekmovali so za velike denarne nagrade, tako norveški priseljenci kot za njimi Američani, ki so spoznali koristnost smuči pred krpljami.
Posebno pozornost si zaslužijo švedski in norveški raziskovalci nekoristne narave oziroma belih puščav z večnim snegom in ledom. Tem so se pridružilin redki Američani in Angleži. Norvežan Fridtjof Nansen je prečil leta 1888 s spremljevalci na smučeh Grenlandijo. Novica je odjeknila po svetu in smučanje se je začelo širiti po Srednji Evropi. Ta čas pomeni začetek športa južno od Skandinavije.
Športno smučanje je postalo „privilegij“ bogatega meščanskega sloja in se razvilo še na tekmovalno področje. Smučanje po strmih pobočjih z alpskim plužnim načinom smučanja je potisnilo v Srednji Evropi telemark tehniko na stransko smučino. Prva smučarska tekma v Sredni Evropi je bila leta 1893 v zgornje štajerskem Mürzzuschlagu. Tekmovalni šport je postal pomemben del smučanja ob močno razširjenem prostočasnem smučanju. Prvi slalom z vratci in merjenem časa je zakoličil leta 1905 Mathias Zdarsky na Muckenkoglu. Zaradi števila vratc in razdalje med njimi je bil to bolj veleslalom kot slalom.
Anglež Sir Arnold Lunn je izumil (krajši) slalom in smuk leta 1922. Priznanje teh dveh novih zvrsti tekmovalnega smučanja je Lunn dosegel mednarodno priznanje leta 1930 na FIS kongresu.
Svetovna smučarska prvenstva in zimske olimpijske igre so bile vrhunec tekmovalnega smučanja. Smučarske tekme so pritegnile vse več gledalcev in številni članki so polnili časopise in revije. Začeli so se tudi prenosi smučarskihz tekem po radiu.
Smučanje je narodni šport, če so zametki v zgodovini, ga prostočasno gojijo vsi sloji in mladina, ženske in moški, če so pomemnbna tekmovanja, ki jih spremljajo številni gledalci. Ne nazadnje, če država s svojim programom podpira množično in tekmovalno smučanje. Slovenci upravičeno trdimo, da je smučanje narodni šport. V SFRJ smo re radi razlikovali od drugih „nogometnih“ republik zaradi primata v smučanju. Po osamosvojitvio pa smo se nenadoma znašli v svetovnem smučarskem vrtiljaku.
Na koncu bi opozoril, da je napačno mišljenje, da je smučanje v Sloveniji razumljeno večinoma zgolj kot alpsko smučanje, ker je smučanje razdeljeno na številne discipline od teka na smučeh do deskanja, turnega smučanja … Smučar ni samo vrhunski smučar, temveč vsak, ki natakne smuči, pa čeprav le drsi na smučeh po ravnini.
