Piše: Frančiška Buttolo
Gospe in gospodje, brez lustracije – uveljavitve vladavine prava v korist žrtvam komunistične revolucije med 2. vojno in v vseh letih komunizma v Jugoslaviji – smo lahko samo komunistična družba pod masko takšnih ali drugačnih levih, levo liberalnih in krščanskosocialističnih strank.
Veliki dr. Jože Pučnik verjetno ni verjel, da se je komunizem pri nas prijel za vse čase, zato se mu je resnično gnusil vsakršen revanšizem. Res je vodil komisijo za raziskovanje komunističnih zločinov, ampak pozneje, več kot dve leti po osamosvojitvi. Takrat pa je bilo že prepozno. Komunistični zločinci so še trdneje sedeli v svojih komunističnih podjetniških tronih, kot pred osamosvojitvijo, ko so se vsaj malo bali Beograda in njegove učinkovite udbe, skoraj tako dobre kot slovenske, kot se je o tem našem primatu pohvalil tovariš, ki je veljal za največjo bankirsko avtoriteto, seveda udbovsko, saj drugačnih v Jugoslaviji ni bilo.
Če dr. Pučnik udbovcem ne bi obljubil, da bodo stali na oblasti tako dolgo, kot bodo hoteli, bi imeli v Sloveniji verjetno strahovito vojno razdejanje, z bombandiranjem Ljubljane. Ni mogoče trditi, da je dr. Pučnik verjel v nastanek demokratične družbe po osamosvojitvi, saj je vendar izgubil volitve, ker so državljani želeli ohraniti Kučana – z vsemi njegovimi komunisti. Nova ustava ni bila za komuniste nikakršna ovira, z vrnitvijo zaplenjene lastnine so bili prav zadovoljni, saj so se najuspešnejši, potem ko so se znebili svojih prvih žena, pogosto neizobraženih partizank, veselo poročali z meščanskimi gospodičnami, iz uglednih družin, najraje močno intelektualnih, ker so bili sami velikokrat skromno izobraženi, čeprav nemalokrat sinovi in hčere bogatih meščanov, žal pa bolj kot za študij navdušeni za komunistično pohajkovanje in aktivizem, ki je bil takrat hudo v modi. Menda zaradi fašizma. Zakaj je bila zaradi fašizma potrebna komunistična revolucija v Sloveniji, tega do zdaj naši zgodovinarji še niso znali pojasniti. Kot narod hlapcev, brez višjih idealov, Slovenci, povsem drugače kot na primer judovski narod, tako kot mi brez lastne države, z veseljem nosimo masko demokracije z vsemi človekovimi pravicami. Demokracijo pa sovražimo, ker omejuje komunistično diktaturo, nam tako pri srcu.
Spremljam sovraštvo do desnega dela slovenske politike. Prav neverjetno.
V imenu evropskih človekovih pravic in v imenu svetovnih človekovih pravic, še bolj pa v imenu idealov slovenskega narodnoosvobodilnega boja na čelu s slovensko avtohtono komunistično partijo ter njenimi medvojnimi in povojnimi prizadevanji za zmago komunizma (nad vsemi drugimi slovenskimi političnimi silami), se naše, izrazito slovensko, kolo zgodovine vrti naprej. Naprej, do samega bridkega konca, do popolne iztrebitve vseh, ki se ne bodo podrejali zahtevam komunistične partije, delno še z rdečo zvezdo na prav tako rdečem praporu, delno pa z različnimi drugimi, novejšimi simboli levega totalitarizme.
Še najbolj, veliko bolj kot sami simboli, pa so za najnovejše partijske grožnje v Sloveniji značilni medijski linč, smrtne grožnje po zgledu komunistične partije, na primer z grožnjo «Smrt fašizmu« ali pobijmo fašiste, ki se v sedanji obliki glasi «Smrt janšizmu« – in menda ne pomeni več, da moramo pobiti janšiste. Zdi se, da se bodo sodobni – liberalni – komunisti borili za zmago na volitvah. Morda. Jaz, če bi bila sama, bi se izselila. Nikakor jim ne morem verjeti, ob vseh 700 moriščih, ali kakem manj. Da, raje bi se izselila, najraje v katero od vse drugačnih sosednjih držav. Ali pa naj nas oni prevzamejo, da bomo vsaj kot manjšina imeli mir. Prihodnost.
TUDI ČE SEDANJI KOMUNISTI RESNO MISLIJO, DA NAS NE BODO POBILI, AMPAK SAMO ZAPRLI V KAKE JAME IN NAS V NJIH ZAZIDALI, JE TO GROZNO. PA ČEPRAV NAS NE BODO ZAPRLI IZ SOVRAŠTVA, TEMVEČ PREDVSEM ZATO, DA BI SE ZAPISALI MED ZMAGOVALCE. TAKO KOT VEDNO. ZATO MENDA ZNANA SMRTNA GROŽNJA NE POMENI VEČ, DA MORAJO NOVODOBNI KOMUNISTI POBITI JANŠISTE.
Večkrat poudarijo le to, da je v Hudi jami še dovolj prostora. Ne vemo pa točno, za koga je ta prostor. Prvič je ta napis zablestel v vsem svojem komunističnem žaru na nacionalni televiziji, ki jo je takrat vodila ena najmlajših članic Centralnega komiteja KPS.
A kaj naj si mislimo, mi, močno ogroženi običajni državljani v takšni državi.
Bog nam daj čim manj otrok, ker je pri nas preveč trpljenja, izdaj, ovaduštva.
Frančiška Buttolo, Ljubljana
