Piše: Lea Kalc Furlanič
Gozdar Franc Pogačnik je upravitelj gozdov Nadškofije Ljubljana. Njegovo načelo je: kjer so gozdovi gospodarski, naj se gospodari na dolgi rok, trajnostno. In gospodarno na ta način, da bo tudi nadaljnja predelava lesa doma.
»Če tega ne bo, če bomo samo največji izvoznik lesa v Evropi, nismo s tem nič kaj dosti pridobili,« je prepričan. Med drugim smo se pogovarjali tudi o državnem podjetju Slovenski državni gozdovi …
Demokracija: Zakaj so ustanovili državno podjetje Slovenski državni gozdovi (SiDG)?
Pogačnik: Podjetje SiDG je bilo prvenstveno ustanovljeno zato, da bi poenotili gospodarjenje z državnimi gozdovi in da bi oskrbovali prvenstveno domačo lesno industrijo s surovino. Sam državi zelo zamerim, da ne deluje strateško, da ne ravna dolgoročno vzdržno s svojimi gozdovi in ne gleda niti do prvega ovinka za delovanje svoje lesne industrije. Naj navedem primer Pivke. Tu so v rajnki državi delovali kakovostni in veliki lesnopredelovalni obrati. Zdaj tu pa tam še kakšen diha na škrge, a žal je največje podjetje Javor propadlo. Pivka je bila center zelo dobro delujoče lesne predelave z zelo veliko dodano vrednostjo. Če bi država kljub lastninjenju resno pristopila k ohranitvi takih podjetij, bi po mojem mnenju morala takoj ob pojavu nezanimanja novih lastnikov za lesnopredelovalno industrijo in ob njenem propadanju pristopiti k interventnemu odkupu še delujočih podjetij, denimo Javorja. To bi storila na osnovi tehtno premišljene strategije, vezane na dejstvo, da ima Slovenija 56 in več odstotkov lesne mase v listavcih. Zato pač nujno potrebujemo predelovalno industrijo za listavce. A ne, vse se je dovolilo zapreti oz. prej olastniniti, kakor se je pač dalo.
Demokracija: Kaj je pravzaprav država dosegla z olastninjenem lesnopredelovalnih podjetij?
Pogačnik: Pravzaprav ničesar. Apetiti novih lastnikov, ki niso bili nujno tudi nekdanji zaposleni ali strokovnjaki na lesnopredelovalnem področju, so bili povsem drugačni. Predvsem so delovali v smeri »oplemenitenja« nizko ocenjenih proizvodnih zemljišč zaradi stanovanjske ali druge dodane vrednosti. Država se sedaj sicer trudi na novo vzpostaviti koncept predelave lesa, a do tega sem skeptičen. Menim, da če bi država res hotela zasnovati resno, kakovostno predelavo lesa, bi morala zanjo sprejeti ustrezno podporno zakonodajo, ustvariti spodbudno gospodarsko okolje in vsako tako zasebno pobudo podpreti v okviru zakonskih možnosti; če teh ni, pa jih ustrezno pripraviti. Naša država ima v svojih gozdovih velik kapital. Konec koncev je dobrih 20 odstotkov vseh gozdov v Sloveniji v njeni lasti, to pomeni, da ima 1,1 milijona kubičnih metrov lesne mase, ki bi jo lahko tako ali drugače letno predelala.
Demokracija: Kako pa bi lahko država pripomogla k novemu zagonu lesnopredelovalne industrije?
Pogačnik: Del rešitev sem že navedel: s spodbudnim poslovnim okoljem in zakonodajo. To naši sosedje Avstrijci zelo dobro znajo. Kot drugo pa z iskanjem oz. dajanju zemljišč v lasti države za osnovanje kakega novega predelovalnega obrata. Naj pojasnim: denimo ob predelu avtoceste Vrhnika–Postojna, kjer so levo in desno državni gozdovi, bi lahko žrtvovali deset hektarjev gozda in tam postavili dobro delujoč predelovalni obrat. Prednost bi imel v tem, da sta v neposredni bližini avtocesta in železnica – dva predpogoja za odpremo in pritok surovine – ter urbano naselje Logatec, v katerega se lahko spelje vročevod, saj je treba odpadke, ki nastajajo na žagi, pokuriti. Del njihove toplote se lahko uporabi za sušilnice desk, višek toplote pa se odvaja v mesto. S takim sistemom vzpostaviš dodano vrednost obratu. Če bi država resno mislila s svojimi predlogi za povečanje domače lesne predelave, bi poiskala na svojih zemljiščih po Sloveniji take lokacije, jih po dokaj nizkem znesku ponudila v najem zasebnikom z ustrezno poslovno idejo za osnovno in dodatno predelavo okrogle lesne mase. Potem pa bi od dodane vrednosti proizvodov in prek zaposlenosti pridobila nazaj večkratne zneske vrednosti zemljišč. Na ta način bi bili tako na tem območju kot na podobnih po Sloveniji že pred časom kakovostni predelovalni obrati. Trdno sem prepričan, da je treba tovrstne predelovalne obrate podpreti.
Demokracija: Kako bi lahko zasebni lastniki ustrezneje gospodarili s svojim lesom? Da ga ne bi prepoceni prodajali?
Pogačnik: Zasebni lastniki gozdov bi morali biti bolj aktivni kot lastniki. Drugi partner v aktivnosti bi pa tu morala biti združenja lastnikov gozdov, ki bi lastnikom stala ob strani pri gospodarjenju. Združenja lastnikov gozdov bi morala organizirati lastnike in jim svetovati, kdaj na primer se prodaja zeleno blago, kdaj sekati take in take dolžine, količine in še kaj. Seveda to združenje ne more kar obstajati. Do določene mere bi lahko država to podprla, ker bi prek tega bistveno več dobili iz svojih gozdov tudi državljani. Ampak če te plačuje ali subvencionira država, potem nisi neodvisen! Mi, lastniki, bi se morali sami organizirati v smislu trdnih in konkretno delujočih združenj lastnikov gozdov: od vsakega kubika, ki ga prodamo, bi dali en evro nekomu, ki bi to združenje organiziral in bedel nad njim. Tudi za zasebne lastnike gozdov bi torej moral biti nekakšen upravitelj gozdov.
Demokracija: Kaj pa država, ali ustrezno gospodari s svojimi gozdovi?
Pogačnik: Država se bo morala enkrat odločiti, ali ji 63 odstotkov površine, ki jo pokrivajo gozdovi, kaj pomeni ali ne, in temu ustrezno tudi ravnati, se odločiti, kako bo upravljala s tem prostorom. Moje gledanje in načelo je: kjer so gozdovi gospodarski, naj se gospodari gospodarno, na dolgi rok, trajnostno. In gospodarno na ta način, da bo tudi nadaljnja predelava lesa doma. Ker če tega ne bo, če bomo samo največji izvoznik lesa v Evropi, nismo s tem nič kaj dosti pridobili.
Demokracija: Kako priti do tega?
Pogačnik: Da se gozdarstvu na kmetijskem ministrstvu da ustrezno veljavo. Da to ministrstvo naredi strategijo, vendar ne le strategije upravljanja z gozdovi, pač pa tudi strategijo nadaljnje predelave lesa, kar pomeni vključitev gospodarskega ministrstva. Da se že sprejeti državni zakoni o uporabi 20 odstotkov lesa v javnih stavbah dejansko spoštujejo in podobno. Da se les res začne ceniti in uporabljati, kot ga uporabljajo skandinavske dežele, Avstrija in druge države. En primer: ob avtocestah raje gradijo betonske sanitarne objekte kot lesene, ki bi odlično zastopali Slovenijo kot tretjo najbolj gozdnato državo v Evropi.
Demokracija: Kako vi upravljate z gozdovi Nadškofije Ljubljana (NL)?
Pogačnik: Z gozdovi NL upravljamo z lastnimi gozdarji, s pomočjo katerih na terenu dela upravljamo in izvajamo. Izvajamo jih predvsem s pomočjo lokalnih izvajalcev, pa tudi z Gozdnim gospodarstvom Bled, ki na območju Gorenjske izvaja ta dela pod našim nadzorom in z našimi usmeritvami. Zaposlene ima ustrezne kadre, ki strokovno pokrivajo različna področja.
Demokracija: K čemu se je Nadškofija Ljubljana kot lastnica gozdov zavezala?
Pogačnik: Da ima Nadškofija Ljubljana v lasti toliko gozdov oz. toliko premoženja in da je celo največji slovenski zasebni lastnik, je za marsikoga hudo sporno. A moje stališče je, da je lastnik lastnik in med njimi ni treba delati razlik, ki so že zdavnaj ustavno rešene: ne po rasi, ne po spolu, ne po veroizpovedi … In če lastnik velik del svojega premoženja porabi za humanitarno in karitativno dejavnost, je pa najbrž še toliko manj sporno lastništvo, kajne?! NL se je kot lastnik gozdov zavezala: da na račun gozda, izvajalcev v gozdu in delavcev ter lokalnega okolja z gozdovi ne bo pridobivala nobenega dodatnega dobička. Da bomo torej pošteno plačevali lokalne izvajalce, da ne bomo delali škode po gozdu in da bomo gospodarili trajnostno za prihodnje rodove. Mislim, da bi bilo, če bi se vsi lastniki gozdov, tudi država, zavezali k temu, že s tem narejenega veliko pozitivnega. Z uresničevanjem takega principa bi NL lahko bila zgled gospodarjenja z gozdovi, minister Mesec bi dejal – takega socialnega gospodarstva, kjer se jasno ve, kdo je lastnik, vendar predvsem, da drobtine, ki letijo z mize, niso presuhe, jih ni premalo in da padejo pravemu v usta. Mislim, da bi to bil način, ki bi ga lahko v Sloveniji povzeli tudi na drugih področjih, s čimer bi si zagotovili bistveno več dobrega, kot da se samo žremo med sabo.
