Piše: Janja Strah
S predsednikom Združenja občin Slovenije (ZOS) Robertom Smrdeljem, ki je tudi župan občine Pivka, smo se pogovarjali o lokalni samoupravi, za katero meni, da je učinkovita, nujno pa moramo ustanoviti še pokrajine. Prihodnje leto se bo verjetno potegoval za še en županski mandat.
DEMOKRACIJA: Lahko za začetek pojasnite, zakaj obstajajo kar tri občinska združenja, poleg ZOS še Skupnost občin Slovenije (SOS) in Združenje mestnih občin Slovenije (ZMOS)?
Smrdelj: Pred reformo lokalne samouprave, to je pred letom 2000, je obstajal SOS, ki je zastopal interese takratnih občin. Potem so nastale nove občine, ki so potrebovale pomoč pri svoji vzpostavitvi, imele so težave z delitvenimi bilancami, pri stiku z državo ipd. In ker v SOS ni bilo interesa za pomoč tem občinam, je nastal ZOS. ZMOS pa je nastal, potem ko je predvsem ljubljanski župan vztrajal, da se ZOS in SOS združita. Poskušali smo priti do združitve, ampak ni šlo in mestne občine so ustanovile svoje združenje.
DEMOKRACIJA: V ZOS so torej pretežno novejše, manjše občine?
Smrdelj: So tudi večje, imamo približno 140 članic, a nekako bolj zastopamo interese manjših občin, tudi podeželskih. Manjše občine imajo zaradi manjših uprav tudi manj védenja, znanja, in če ni skupnega nastopa, so precej šibkejše v primerjavi z večjimi ali mestnimi občinami. Mestna občina Ljubljana na primer lahko pošlje na pogajanja o povprečnini več zelo dobro podkovanih finančnikov, manjše občine pa se moramo dogovoriti, da smo lahko kos tem interesom.
DEMOKRACIJA: Kako se razlikujejo ti interesi?
Smrdelj: Vsako leto imamo pogajanja, kjer se ti različni interesi eklatantno pokažejo. V ZOS smo vedno vztrajali, da se izpolnjuje zakonska določba o sredstvih za sofinanciranje investicij. Preostale, močnejše, občine pa so želele predvsem višjo povprečnino, ki je odvisna od števila prebivalcev. In potem se je z zakonom o izvrševanju proračuna (ZIPRS) kar povozilo zakon o financiranju občin. V ZOS smo se edini v resnici trudili s tem, celo na ustavno sodišče smo vložili zahtevek za presojo, a je bila takrat gospodarska kriza in nam sodišče ni dalo prav. Hočem reči, da se je pokazalo, da se je najbolj varčevalo na najšibkejših občinah.
DEMOKRACIJA: Kako pa je zdaj urejeno financiranje?
Smrdelj: Zdaj smo prvič v zgodovini prišli v zakonski okvir, to pomeni, da je šest odstotkov mase primerne porabe namenjenih za sofinanciranje investicij oziroma za uravnoteženje razvoja, kot se zdaj reče.
Prej je bil tudi izjemno zapleten sistem pridobivanja teh državnih sredstev, še evropska kohezijska sredstva je bilo laže dobiti. Vsaj osem let smo prosili vlade, naj to vendar poenostavijo, pa ni šlo. S sedanjo vlado pa nam je uspelo doseči, ne le da so sredstva, ki so po zakonu na razpolago, tudi dodeljena, pač pa so tudi postopke zelo poenostavili, še bistveno bolj, kot smo predlagali. Res smo bili pozitivno presenečeni.
DEMOKRACIJA: Pred tem so bile torej manjše občine na slabšem; lahko ponazorite s kakšnim primerom?
Smrdelj: Na primer občina Solčava, ki je ena manjših obmejnih občin z veliko površino, dobi relativno največ sredstev za uravnoteženje razvoja, predstavljajo kar okoli 20 odstotkov njenega proračuna. To porabiti … še mi smo imeli težave, kakšna Ljubljana ali močnejše obalne občine, ki so dobile teh sredstev za recimo nekaj promilov svojega proračuna, pa jih pogosto sploh niso porabile, ker se jim ni dalo ukvarjati s to zapleteno birokracijo. Pri šibkih občinah pa je ta vir izjemno pomemben.
DEMOKRACIJA: Kakšni zneski so to?
Smrdelj: To je šest odstotkov mase primerne porabe; če je zdaj masa 1,3 milijarde evrov, je šest odstotkov okoli 80 milijonov evrov in ti se razdelijo občinam glede na indeks razvitosti. Solčava dobi na prebivalca recimo 100-krat več kot Ljubljana.
DEMOKRACIJA: Zdaj pa je to pravičneje urejeno?
Smrdelj: Da, ministrstvi za finance in javno upravo sta našli rešitev. Bila je še ena zmeda; prej je bil del teh šestih odstotkov dodeljen občinam kot povratna sredstva, del pa kot nepovratna. Šibke občine so dobile veliko teh povratnih sredstev, kar pomeni, da so zelo zadolžene. Mi smo letos vztrajali, da se ta sredstva spremenijo v nepovratna, a je šlo v drugo smer. Skupno se je teh dolgov nabralo za okoli 80 milijonov evrov, ki jih bo sicer treba vrniti, a smo s SOS in ZMOS prišli do skupnega predloga, da se teh šest odstotkov za dve leti poveča na osem odstotkov, razlika pa bo lahko namenjena tudi sanaciji teh dolgov.
DEMOKRACIJA: Je to bolj rezultat tega, da ste se vsa tri združenja uskladila, ali da vam je vlada šla naproti?
Smrdelj: Oboje. Mi smo podali skupni usklajeni predlog in državni svet je to podprl. Ta dva odstotka pomenita približno 25 milijonov evrov letno in mislim, da bodo to zelo pametno naložena sredstva, ki bodo sistemsko največ pripomogla k enakomernemu regionalnemu razvoju. Moram podčrtati, da bo glavnino teh sredstev dobila periferija in s tem se bo zagotovo za ljudi naredilo veliko koristnega. Dejstvo je, da nam je vlada prisluhnila in da smo v tem letu naredili korake, ki jih prej deset let nismo mogli.
DEMOKRACIJA: Tudi povprečnina se je povišala.
Smrdelj: Za leto 2022 je predvidena povprečnina 645 evrov, prej je bila okoli sto evrov nižja. Povprečnina je namenjena financiranju osnovnih nalog, ki jih občine morajo izvajati po zakonu, in več kot deset let so bili ti stroški bistveno večji od prihodkov iz povprečnine. To pomeni, da so se porabljala sredstva iz drugih virov, recimo iz najemnin ali pa nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča, seveda pa potem ni bilo sredstev za obnovo stanovanj, gasilska vozila itd. Z malo privarčevanega denarja se je naredilo veliko škode.
DEMOKRACIJA: Kakšne pa so poleg pogajanj za financiranje še naloge ZOS?
Smrdelj: Občine zastopamo tudi pri pripravi zakonodaje in predpisov, pri usklajevanju za razpise in podobno. Tudi pri koheziji, evropskih sredstvih, želimo biti aktivni, in sicer pri pripravi operativnih programov za naslednje obdobje, da izpostavimo, katere stvari je pametno iz teh virov urediti. Tudi na tem področju je napredek; v finančni perspektivi 2014–2020 so občine ignorirali, zdaj pa vse skupaj teče drugače, zdaj se za slovenske interese država pogaja tudi v Bruslju. Vsega se ne da, nekaj pa vendarle. V okviru programa za okrevanje bo zdaj mogoče dobiti tudi sofinanciranje za tiste manjše kanalizacije in vodovode, ki ne gredo v kohezijski sklad; tako bo na razpolago približno 100 milijonov evrov.
DEMOKRACIJA: Kakšen je vaš pogled na ustanovitev pokrajin?
Smrdelj: Tudi s tem smo se veliko ukvarjali. Ustava predvideva, da je državni sistem zgrajen iz države, pokrajin in občin, vmesnega člena pa nimamo. Nekateri bi ga radi naredili iz občin, a tudi če polovico občin ukinemo ali združimo, ne naredimo ničesar. Imeli bi le večje občine, ampak te niso sposobne prevzeti več nalog od države. Na območju OECD se pod nivojem države realizira okoli 30 odstotkov sredstev – pri nas pa le 12 do 13 odstotkov, kar pomeni, da smo zelo centralizirana država. Tudi z medobčinskim sodelovanjem se ne da nadomestiti regionalnega razvoja, za to potrebujemo samostojne pravne osebe z izvoljenimi organi itd.
DEMOKRACIJA: Število občin, 212, po vašem mnenju ni problematično?
Smrdelj: Ne. Mislim, da je sedanji občinski del lokalne samouprave učinkovit in da je večje število občin pripomoglo k decentralizaciji države, saj je odločanje o uporabi javnih sredstev bliže ljudem. Na regionalni ravni pa imamo zmedo; imamo regionalne razvojne agencije in še okoli 300 institucij, od centrov za socialno delo do policijskih okrožij, upravnih enot … Te regionalne institucije pokrivajo večja območja kot občine, toda ta območja niso enaka; območje policijske uprave ni enako kot denimo območje regionalne razvojne agencije. S pokrajinami bi postavili jasne okvire, bolje bi to funkcioniralo in bolj racionalno bi bilo.
