Piše: Gašper Blažič
Če me je prejšnji petek pot vodila v severni del Savinjske doline, sem se tokrat ustavil veliko niže, v Arji vasi. Kraj, ki ga poznamo predvsem zaradi prometa, tam se je namreč nekdaj začela (ali končala) hitra cesta, ki je povezovala Celje in Maribor. Danes je to štajerska avtocesta.
Od avtocestnega izvoza za Žalec pa do Arje vasi res ni daleč, manj kot deset minut vožnje. Grb občine Žalec pa vas lahko hitro spomni na to, katera rastlina je tu najbolj popularna za gojenje. Hmeljarstvo je namreč dejavnost, po kateri je celotna spodnja Savinjska dolina od Vranskega pa vse do Celja zelo znana. In s tem »zelenim zlatom«, kot ga imenujejo, zalaga praktično ves svet. In v Arji vasi, nedaleč od Petrovč in Žalca pa tudi Celja, lahko hitro najdete Savinjsko pivovarno, ki pa ponuja še kaj več kot samo pivo; prepoznavna je pod blagovno znamko Clef (s prepoznavnim violinskim ključem in storžem hmelja).
Mini oktoberfe(j)st
Ko se pripeljete v Arjo vas in krenete z glavne ceste, ki povezuje Petrovče in obrtno cono Arnovski gozd ob štajerski avtocesti, se najprej samo čudite, kje bi lahko bila pivovarna sredi povsem ruralnega območja na ravnini, ki jo obdajajo griči. In jo najdete. Gre za spomeniško zavarovano staro hmeljarsko domačijo, ki jo dopolnjuje dvojni kozolec, slednji pa ima prav posebno vlogo. Najprej parkiram za kozolcem, kjer se naselje dejansko konča, v neposredni bližini pa so že polja hmelja. Da, kozolec je v teh vročih dneh spremenjen v nekakšno pivnico na prostem. V zavetju kozolca so mize in stoli, pa tudi točilni pult. In si rečem: tole je pa pravi miniaturni oktoberfest. Osebje dela nepretrgoma, v ta pivovarski raj in pivnico na prostem po moji oceni prihaja predvsem srednja in mlajša generacija iz bližnjih in bolj oddaljenih urbanih središč. In vanjo zaidejo tudi Ljubljančani, eden od njih me namreč kasneje malo »zmoti« pri mizi. Kozolec je opremljen z razsvetljavo iz žarnic na verigi, tako kot je to v navadi na veselicah, kar je samo še dodana vrednost za ambient, da seveda ne govorim o prijetni podeželski okolici, kjer si lahko spočijete oči. Na obeh straneh kozolca je posajena hišna trta, nekaj dreves in seveda okoliške domačije. Pivnica pod kozolcem je odprta dvakrat tedensko, ob četrtkih in petkih popoldne in zvečer, poleg več vrst piva – izbirate lahko med najmanj dvanajstimi vrstami točenega piva in še dodatno med posebnimi polnitvami v buteljčnih steklenicah – dobite tudi prigrizke. In prav v tednu, ko sem obiskal ta »mini savinjski oktoberfest«, je bila na vrsti mehiška hrana. In verjemite mi, piva ne morete piti na prazen želodec. Če pa že, potem se na ta kraj raje pripeljite s taksijem – saj veste, kaj imam v mislih. Sam sem si naročil takose (takšne mini tortilje, podobne palačinkam, z dodatkom mesa in zelenjave po mehiško) ter ocvrte čebulne obročke. In pivo? Ja, začel sem z najbolj klasičnim lagerjem, ki je bil prvi na seznamu. Ime mu je bilo »Tabu« po glasbeni skupini iz Celja, plod sodelovanja pridelovalca piva z nekaterimi glasbenimi izvajalci. Nekatera druga piva je poimenoval po znanih zimzelenih popevkah, kot je denimo Orion.
Ste že pokusili slad?
A še preden se lotim prigrizka, me čaka kratka ekskurzija po pivovarskem obratu. V spremstvu prvega moža pivovarne Jureta Gobca, se razume. Zanimivo je, da se je sam najprej poklicno ukvarjal z avtomatizacijo (še vedno se, tu ni potreben preteklik) in je zelo aktivno deloval v mednarodnem okolju, ustanovil pa je tudi podjetje, ki je izvažalo slovenska vina na Kitajsko. Epidemija covida-19 je sicer vse nekoliko ustavila, tako kot tudi idejo o postavitvi pivovarne, ki je začela z obratovanjem leta 2019. Čas epidemije pa so izkoristili za učenje in izpopolnjevanje tehnologije. A prva velika zanimivost, ki mi jo pokaže gospod Gobec, je slad. Posušeno zrnje. Nič posebnega na prvi pogled. Ponudi mi ga za pokušino. In res je nekoliko sladko. Gre za zrnje, ki je bilo kontrolirano kaljeno, encimi iz kalčkov pa so škrob pretvorili v enostavnejše sladkorje. In temu rečejo »slad«, ki je osnova za varjenje piva, saj se ob pomoči kvasovk ti sladkorji pretvorijo v alkohol. Običajno se za pivo uporablja ječmen, vendar uporabljajo tudi druga žita. Ječmenov slad je tudi osnova za pridelovanje viskija, slednji pa je skupaj s pivom verjetno najbolj priljubljen na Irskem in Škotskem. Za pridelovanje temnega piva pa mora biti slad pražen – in če ga pokusite, vas bo okus spomnil na kavna zrna. Spomnili se boste, da smo nekdaj kavne nadomestke uživali tudi na podlagi praženih ječmenovih zrn (in cikorije). V tretji skledici pa zagledam nekaj zelenih briketov – to pa ni za jesti, me pouči gospod Gobec. Gre namreč za predelan hmelj, ki ga uporabljajo ne samo kot začimbo (za značilno grenčino), ampak ima tudi vlogo konzervansa in naravnega antibiotika. Ker gre v pivo zelo majhna količina hmelja (vendar pa v produkte pivovarne Clef najmanj desetkrat več kot denimo v produkte industrijskih pivovarn), hmelj iz Savinjske doline izvažajo po vsem svetu. Končne izdelke polnijo večinoma v steklenice, skladiščiti pa jih morajo pri temperaturi sedem stopinj, zato ne preseneča, da mora biti skladišče dobro izolirano, ohlajajo ga s pomočjo toplotne črpalke, ki je ekološki način ohlajanja skladiščenega piva.
Utekočinjena potica? Nemogoče je mogoče!
A tisto, zaradi česar je pivovarna Clef tako znana, so butična piva. Nikoli si ne bi mislil, da lahko pivo zori tudi v lesenih sodih, ki jih uporabljajo denimo za vino. Gre za t. i. kisla piva, mi pove prvi mož Savinjske pivovarne. Vendar naj vas ime ne zavede. Ne gre za neokusno kislico, ampak za piva s sadnimi okusi, z različnimi dodatki, ki pivu dodajo specifičen okus. Zato so iz Francije uvozili že uporabljene lesene sode, v katerih so prej hranili vino, viski, rum … Najdete lahko tudi specialno pivo, pridelano z divjimi kvasovkami. Tako ali tako je vsako pivo iz pivovarne Clef nepasterizirano in nefiltrirano. Lahko najdete med izdelki denimo pivo z dodatkom ananasa in kokosa. A tisto, po čemer je pivovarna Clef najbolj znana, je t. i. potica. Pa ne tista na krožniku, ampak v tekoči obliki. Govorimo namreč o potici v kozarcu, ki sem jo na kraju samem tudi sam pokusil. Gre za butično pivo, ki ga lahko uživate na podoben način kot kakšno desertno vino, v majhni količini torej in s posebnim občutkom za okus, ki vam bo tako priklical v spomin tipično slovensko sladico, za kar vlada po svetu veliko zanimanje. Postopek priprave je dokaj zahteven, saj ga morajo zvariti z več kot enajst različnimi sestavinami, tako svetlega kot temnega ječmena, ovsa in specialnih sladkorjev. Sledi drozganje in nato vretje, da se sladkorji v pivini karamelizirajo, ter dodajanje hmelja. Po končanem vretju ga pošljejo v rezervoarje iz nerjavečega jekla, da fermentira (vrenje je fermentacija, vretje je kuhanje na 100 stopinj). A končna obdelava je še posebej zanimiva, saj mora pivo, da dobi pravi okus, počivati na »potici«: praženih orehih, ki jih zdrobijo in namočijo v rum, pomešajo z vanilijo in s cimetom, ta kaša pa pride na dno rezervoarja, na katerega nato nalijejo pivo za zorenje, ki traja nekaj tednov. Za končen posladek pa dodajo še koščke prave potice. Tako se pridela pivo z visoko gostoto ter tudi stopnjo alkohola, predvsem pa s posebno aromo in okusom. Torta v kozarcu. Podobno bi lahko rekli za gibanico. Priporočam, ker je res nekaj posebnega.
Prijeten ambient, prigrizki in butična piva, ki jih ne dobite nikjer drugje na svetu, razen v Arji vasi.
Prav »tekoča potica« je izdelek, s katerim tudi sklenem svojo degustacijo piv. Seveda ob obveznem prigrizku, kjer najprej popijem pivo Mi2 (tip pale ale), in nato potica v kozarcu. Morda bi bilo res še najbolje, če bi imel na krožniku še pravo orehovo potico. Za nekaj časa dobim tudi družbo Ljubljančana, ki neizmerno uživa v tem pivovarskem raju praktično vsak teden. In prostor pod kozolcem je res pravi kraj za druženje s prijatelji ob kozarčku posebnega piva po zgledu podobno urejenih lokalov v ZDA. Le da je ta res tipično slovenski. In seveda, pivo v steklenicah lahko tudi kupite za domov. In moj vtis? Še se vrnem.
