Piše: Tadeja Mele
Nastopili so časi, ko postajajo energenti vseh vrst vse dražji, zato je tudi pri graditvi hiše pa tudi drugih objektov treba poiskati najboljše in energijsko najugodnejše rešitve. Najboljše ponuja graditev energijsko varčne oziroma pasivne hiše, čeprav je investicija nekoliko dražja kot sicer.
Pasivna hiša je energijsko varčna in zračno zatesnjena stavba, v kateri za udobno bivanje ne potrebujemo običajnih ogrevalnih sistemov ali klimatskih naprav. Za njeno ogrevanje, hlajenje, razvlaževanje in prezračevanje se porabi malo energije. Po standardu pasivne hiše so lahko zgrajeni bivalni in poslovni objekti. Prvo pasivno hišo je postavil nemški fizik Wolfgang Feist s pomočjo švedskega kolega Boa Adamsona leta 1991 v Darmstadtu v Nemčiji, kjer je tudi Passivhaus Institut, ki podeljuje certifikat produktom, ki so primerni za vgradnjo v pasivno hišo. Standardi za pasivno hišo so natančno določeni.
Načrtovanje stavbe
Energetsko varčna hiša mora biti načrtovana zelo skrbno, in sicer tako, da kar najbolje izkoristi sončno sevanje. Stene morajo biti debelejše, da shranijo več toplote za kasnejše ogrevanje, kompaktna in preprosta oblika pa zmanjša transmisijske toplotne izgube. Iz enakega razloga mora biti razmerje med površino in volumnom čim manjše, zato so primerne oblike pasivnih stavb kvadratna, okrogla, osmerokotna in elipsasta. Na izbiro konstrukcije, ki je lahko masivna ali lahka, vpliva cena materialov – beton, opečnati zidaki, les. Na zunanji strani masivnih sten mora biti precej debel sloj toplotne izolacije, toplotni ovoj objekta pa mora imeti toplotno prevodnost manjšo od 0,15 W/(m²K). Za toplotnoizolacijske materiale se večinoma uporabljajo umetni anorganski in organski ter naravni materiali. Med slednjimi so celulozna vlakna, lesna vlakna, kokosova vlakna, lan, konoplja, ovčja volna, pluta in slama. Vsa okna pasivne hiše morajo imeti vsaj trislojno zasteklitev, potrebna je tudi dodatna izolacija na okvirju, toplotna prevodnost pa ne sme presegati 0,8 W/(m²K). poleg tega morajo biti največje steklene površine obrnjene na južno stran, poleti senčene z roletami, žaluzijami, roloji, lamelami ali markizami. Prepustnost celotnega sončnega sevanja v prostor pa je po navadi 50-odstotna ali večja.
Zrakotesnost in prezračevanje
Kot vemo, nastajajo pri nekontroliranem prezračevanju precejšnje toplotne izgube, in če naj bo stavba pasivna, mora mejna vrednost zrakotesnosti znašati 0,6 h−1 oziroma se lahko pri tlačni razliki 50 Pa v eni uri odvede 0,6 celotnega notranjega volumna zraka. Zato mora biti vsak gradbeni element zunanjega ovoja zrakotesen, prav tako spoji, vgradnja oken in vrat ter vsi preboji zunanjega ovoja zaradi instalacij. Svež zrak se zajema na ustreznem zunanjem mestu ter se prek prezračevalne naprave dovaja v stavbo. V prenosniku toplote, ki mora imeti izkoristek večji od 75 odstotkov, se svež zrak ogreje s toploto izrabljenega zraka, ki zapušča objekt iz kuhinje ali kopalnice. Prezračevalna naprava je porabnik električne energije, zato se pogosto uporablja smo pozimi, ko je zunanja temperatura dovolj nizka.
Skrbnost pri graditvi
Graditev pasivne oziroma energetsko varčne hiše je lahko za vlagatelje precej zahtevna, zato je dobro, da si pridobijo čim več informacij in si kakšno že zgrajeno pasivno stavbo tudi ogledajo ter se pogovorijo z uporabniki. Tako se bodo najlaže izognili morebitnim težavam, kot so nabiranje kondenza, pregrevanje, hrup in slabo prezračevanje, ki jih je po končani graditvi teže odpravljati. Še najbolj varno, pa čeprav morda dražje je, če po skrbni odločitvi investitorji izberejo podjetje, ki postavlja pasivne hiše na ključ. Prvo pasivno hišo so v Sloveniji zgradili leta 2005, od leta 2008 pa so za graditev energetsko varčne pasivne hiše na voljo nepovratna finančna sredstva Eko sklada.
