Piše: Petra Janša
Na Prvi TV, programu televizije Nova24TV, se nadaljuje tedenska oddaja o zdravju, ki jo pripravljajo v sodelovanju s profesorjem naturopatije Igorjem Ogorevcem, solastnikom podjetja AS AN, d. o. o., znanega po blagovni znamki Planet zdravja.
Blagovna znamka Planet zdravja je v Sloveniji postala pojem na področju integrativne medicine, prav tako pa je podjetje zelo aktivno na svetovnem trgu. Merilo njihovega uspeha pa ni le finančni dobiček, temveč tudi število pacientov, ki so jim v Planetu pomagali do (boljšega) zdravja.
Merilo uspeha so zdravi ljudje
»Ko farmacevte vprašate, kakšno je bilo poslovno leto, vam bodo odgovorili: odlično – imeli smo toliko prometa, toliko milijard oziroma milijonov smo naredili dobička. Ko o tem vprašajo mene, jim rečem, da smo v Planetu zdravja v letu 2024 do boljšega zdravja pomagali več kot 100.000 ljudem. Če bi to vprašali farmacevte, kakšna bi bila njihova številka? Dramatično nizka. Trudimo se, da ljudem izboljšamo kakovost življenja. Da to dosežemo, moramo ugotoviti, zakaj so bolni. In veste, kaj je rekel že Hipokrat? Ko se k tebi obrne pacient, je prvi korak ta, da ga vprašaš, ali se je pripravljen odreči tistim navadam, ki so ga pripeljale do bolezni. Če tega ni pripravljen storiti, se mu zahvali za obisk. Zato je pri nas to vprašanje tako pomembno – sprememba. Kajti človek, ki se pripelje do bolezni − ne glede kakšne − nekaj s svojim telesom ni delal prav. In te navade je treba spremeniti,« pravi profesor Ogorevc.
Institucija javnega zdravja
Profesor Ogorevc, ki ima magisterij iz javnega zdravja, ki ga sicer ni opravil v Sloveniji, je po končanem študiju ugotovil, kar se ve tudi v ZDA, da je največja izguba za zdravnika zdrav človek. »Iz tega izhajam, da je institucija javnega zdravja, pa ne govorim samo o Sloveniji, govorim o celotnem zahodnem svetu, ena najbolj zlorabljenih institucij v celotnem sistemu države.« Dejal je, da se je institucija javnega zdravja začela razvijati konec 40. let prejšnjega stoletja. »Prej to ni obstajalo. Ampak javno zdravje ni pojem, ki zajema samo zdravstveni sistem, javno zdravje naj bi se ukvarjalo z zdravjem kot celoto, tudi z varovanjem našega okolja. Kajti vemo, če je okolje zastrupljeno, ljudje ne moremo biti zdravi. Treba se je ukvarjati s preventivo bolezni, treba se je ukvarjati s kvaliteto zraka, kvaliteto vode … Zakaj kloriramo vodo tudi tam, kjer je ne bi bilo treba? Tu se institucija javnega zdravja spotakne,« je nadaljeval profesor Ogorevc in dodal, da je javno zdravje tema, ki bi morala biti povezana z našim življenjem od rojstva do smrti. Kje se zatakne in zakaj institucije, med njimi tudi NIJZ, izgubljajo avtoriteto? »Namen države je, da zagotovi čim kvalitetnejše bivanje svojim prebivalcem. (…) Institucija pa ni nič drugega kot organizacija, ki smo jo naredili mi, ji podelili mandat in določili okvire, v katerih mora delovati. NIJZ v večini svojega poslanstva, če gledam realno, kaj delajo in kakšni so rezultati njihovega dela, ravna obratnosorazmerno s tistim, kar bi moral početi,« je prepričan profesor Ogorevc, ki je pred nekaj tedni prebral zelo zanimiv referat znanega avstrijskega ekonomista, ki je teoretiziral, da bodo v bližnji prihodnosti učinkovite samo tiste države, ki bodo upravljane učinkovito.
(Ne)učinkovita preventiva
Nato je pogovor tekel o preventivi, o kateri govori tudi prva točka javnega zdravja. »Kaj pomeni preventiva? To pomeni skupek dejavnosti, katerih rezultat je to, da ni bolezni oziroma da je bolezni vedno manj. Pa poglejmo dejansko sliko v Sloveniji. Poglejmo, v kakšnem porastu so vse bolezni, v kakšnem velikem porastu so v zadnjih dvajsetih letih rakasta obolenja. Zakaj? Kje je tukaj učinkovitost?« se je spraševal profesor Ogorevc in izpostavil paradoks – mislimo, da se nam kvaliteta življenja izboljšuje pri vse večji dostopnosti dobrin, ki jih ne potrebujemo, po drugi strani pa vse bolj obolevamo. Nekaj polemičnih besed sta z voditeljem oddaje Edvardom Kadičem izmenjala tudi glede cepljenja proti boleznim, ki je prva točka preventive tudi WHO. Voditelj oddaje je bil mnenja, da cepljenje predvsem polarizira ljudi, profesor Ogorevc pa mu je odgovoril, da ko se bomo v družbi začeli pogovarjati o učinkovitosti svojih dejanj, takrat bo zadeva boljša.
So cepiva res preventiva?
Profesor Ogorevc je prepričan, da cepljenje po svoji definiciji ni preventiva. Kot dokaz je s seboj prinesel knjigo slovenske avtorice dr. Mateje Černič z naslovom Ideološki konstrukti o cepljenju, kjer avtorica dokazuje, da so študije o varnosti in učinkovitosti, na podlagi katerih cepiva pridobijo dovoljenja za promet, varovane kot poslovna skrivnost. Nedostopne so tako splošni kot strokovni javnosti. Ob tem avtorica uvodoma navede citat Javne agencije RS za zdravila in medicinske pripomočke iz tožbe proti Informacijskemu pooblaščencu z dne 19. 2. 2014: »Na področju javnega zdravja bi se negativne posledice morebitne neustrezne oz. napačne interpretacije razkritih dokumentov lahko kazale npr. v dejstvu, da bi posamezniki oz. večje skupine začeli množično zavračati cepljenja.« Profesor Ogorevc je ob tem opozoril, da glede na navedeno stroka sploh ne ve, s čim ima opravka. »Tu govorimo o vseh cepljenih, vključno s cepljenjem proti covidu, ki je posebna zgodba – vsebina cepiv, kaj je v njih, kako delujejo, kakšne so varnostne študije, kakšni so dolgoročni učinki na cepljenje, to je pri cepivih poslovna skrivnost in ti podatki niso dostopni ne laični ne strokovni javnosti.« Po mnenju profesorja Ogorevca zdravnik po tej logiki deluje na podlagi tega, kar verjame. »Če se gremo znanost, pa moramo to dokazati. In meni je strahotno sumljivo, zakaj se podatki o cepivih, če so dejansko tako učinkovita, kot nam predavajo, skrivajo pred javnostjo.«
Kaj pa učinkovitost?
Sogovorca sta osvetlila še eno težavo, s katero se bo treba soočiti – pomanjkanje nadzora nad učinkovitostjo delovanja institucije javnega zdravja. »Treba je sicer definirati, kaj se bo kontroliralo in po kakšnih standardih.« Institucije bi se morale namreč posvetiti kontroli nad učinkovitostjo terapij, ki jih predpiše zdravnik – »koliko pacientom se je stanje izboljšalo po terapijah, ne koliko terapij so dobili«. Ob tem je profesor Ogorevc izpostavil knjigo dr. Lidije Gajski Lijekovi ili priča o obmani oziroma Zdravila ali zgodba o prevari. »Avtorica je statistično natančno zbrala vse podatke, ki potrjujejo popolno statistično nezaznavno učinkovitost obstoječih terapij za zmanjševanje maščob v krvi, za t. i. zdravljenje onkoloških bolnikov, razen pri določenih vrstah raka, neučinkovitost zdravljenja kardiovaskularnih bolezni in zapletov, neučinkovitost določenih zdravil. Ko je bila ta knjiga objavljena v Slovenji, je imela dr. Lidija Gajski intervju na TV, potem je utihnila, ker so jo cenzurirali. Osebno sem ji pomagal, da je to knjigo predstavila tudi v evropskem parlamentu, kjer pa je bila zelo odmevna.« Poleg tega je profesor Ogorevc v oddaji gledalcem predstavil še graf, ki so ga dobili v najbolj priznanem britanskem zdravniškem časopisu British medical journal, govori pa o učinkovitosti predpisanih terapij. Študija, ki je bila delana na podlagi 3000 predpisanih terapij v bolnišnicah v Združenem kraljestvu, je pokazala, da je kar 63 odstotkov terapij vprašljivih.
»Tu gre za pomanjkanje odgovornosti. Zdravnika ne zanima vzrok. (…) Treba je ločiti zrno od plev. To pomeni, da je treba tudi v zdravstvu in vseh vejah države ločiti, kaj je učinkovito in koristno – ne za državo, ampak za državljane. Kdo plačuje državo? Državljani. Kaj je država brez državljanov? Nič. Bankrotirana gmota,« je še opozoril profesor Ogorevc in ob koncu oddaje spomnil, da bi morali državljani jasno vedeti, kam država daje njihov davkoplačevalski denar: »Zelo hitro prihaja čas, ko avtoriteta ne bo več resnica, ampak bo resnica postala avtoriteta. In ko se bo to zgodilo, takrat se bodo začenjale spreminjati tudi institucije ali pa bodo do konca propadle.«
