Piše: Vida Kocjan
Vlada je prejšnji teden sprejela sklep, s katerim je določila, da bodo na Obrežju vzpostavili začasni azilni center. V ponedeljek smo se o tem pogovarjali z Ivanom Molanom, županom občine Brežice. Govorili smo tudi o varnostni problematiki, kaj vse to pomeni za izredno uspešno občino, pa tudi o t. i. romski problematiki, ki je v Posavju čedalje bolj žgoča.
Spoštovani gospod Molan, vlada je sprejela sklep, da bo za potrebe nastanitve vlagateljev namere in prosilcev za azil na območju nekdanjega mejnega prehoda Obrežje postavila začasni azilni dom. Ali ste vedeli za to in ali je bilo to usklajeno z občino?
Za nas je bila informacija o tem, da bo vlada postavila v občini ob meji začasni azilni center popolno presenečenje, saj o tem nismo bili obveščeni. Presenečenje je veliko še posebej zato, ker vemo, da se v naši občini že pripravlja t. i. registracijski center za migrante, ki bi lahko sprejel tudi do 900 ljudi. Seveda nam je bilo takrat (ob obvestilu o nameri za vzpostavitev registracijskega centra) rečeno, da azilni center v naši občini ne pride v poštev tudi zaradi varnostnega vidika, saj se, če bi delovala oba centra (registracijski in azilni center), ne bi dalo ugotavljati, kdo so prebežniki in kdo azilanti, ki imajo čisto druge pravice (npr. prebežniki omejitev gibanja, azilanti svobodo gibanja, ipd.). Gre za samovoljno dejanje, ki je nekorektno in nesramno do lokalne skupnosti, do občanov, ker nas ni nihče o tem prej niti obvestil. Kdor je pripravljal ta sklep, se očitno sploh ni pozanimal, kakšno je stanje.
Pravijo, da bo izpostava začasna, »za čas trajanja višje sile, vendar največ za tri leta«. Tri leta je dolga doba. Očitno pričakujejo bistveno povečano število …
Najprej mislim, da je ta načrtovana izpostava azilnega centra tudi nezakonita. Dejansko bi moral imeti azilni center tudi status nastanitvenega centra, to območje ob meji v naši občini pa preprosto ni namenjeno in ni primerno za bivanje. Gre za območje, za površine in poslovne objekte logističnega centra tik ob avtocesti. Gre za poslovne objekte in za nas je nerazumljivo, da bodo ljudi nastanili v logistični center. Poleg tega gre za to, da v neposredni bližini praktično ni dejavnosti in storitev, do katerih imajo azilanti pravico dostopati – azilanti imajo svobodo gibanja, dostop do izobraževalnih, zdravstvenih storitev, trgovin, pošte … To območje tudi ni komunalno opremljeno za stalno naseljenost in prebivanje ljudi. Mislim, da so začasni naziv dali centru za azil samo zato, da se izognejo vprašanju zakonite postavitve azilnega centra. Vemo, kako lahko naredi država – imamo izkušnjo, da so leta 1991 začasno postavljeni mejni prehodi ostali tam cela desetletja. Toliko o začasnosti.
Se lahko ponovi leto 2015?
Glede na to, da je v letu 2015 na dan čez mejo v našo občino prišlo tudi do 10.000 ljudi, upamo, da se to ne more več ponoviti – takrat je bila tudi politika Evrope takšna, da so migrante iz zbirnega centra v Dobovi z vlaki vozili v Nemčijo.
Že lani je bilo več kot 60 tisoč nezakonitih prehodov, večina gre čez območje občine Brežice. Kako občani to sprejemajo, kakšne so težave?
Lani avgusta smo bili v občini Brežice glasni in zelo kritični do tega, kako država ne obvladuje nedovoljenih migracij. Migranti so se ves čas prosto gibali po naših vaseh, dvoriščih, poljih, ljudje so bili prestrašeni in vznemirjeni. Vlada nam je takrat pod pritiski prisluhnila in stanje se je delno izboljšalo. Migrante je policija prestregla na sami meji, obravnavala na policijski postaji in potem z avtobusi odpeljala naprej v azilne centre ter s tem preprečila preveliko vznemirjenje med ljudmi ob meji. S tega vidika je za naše občane zdaj bolj mirno, kot je bilo lani.
Vlada še navaja, da je vzrok za prihod in povečanje nedovoljenih migracij zunanji in na to nima vpliva. Se strinjate?
Zunanji vplivi so, je pa dejstvo, da je vzrok tudi mlačnost naše vlade, ki se ni znala javno izpostaviti in postaviti za svoje državo in državljane. Signal je dala vlada tudi s tem, ko je začela umikati ograje na meji. Žalostno je, da je bila aktualna vlada tako šibka, da v Evropski uniji ni znala zagovarjati naših interesov in ni znala nastopiti proti tej politiki, niti ni mogla doseči, da bi se na mednarodni ravni skupaj dogovorili, da bi migracije obvladovali že na schengenski meji, kot je bilo to v času, ko je schengensko mejo varovala Slovenija.
Občina Brežice se sooča tudi z romsko problematiko. Zdi se, da je vse samo še slabše.
Stanje na področju romske problematike je vse bolj kaotično, pristojni pa si zatiskajo oči, pri tem sodelujejo celo nekateri mediji. Primer, ki to potrjuje: pred dnevi smo v naši občini doživeli, da je Rom iz maščevanja pred trgovskim centrom napadel in zabodel našega občana, in to pred otrokom. V poročilih pa je samo pisalo, da je prišlo do spora med dvema osebama, ki naj bi se poznali. Ljudje se bojijo, ker se počutijo nezavarovani s strani pristojnih služb – predvsem policije in sodstva. Kaznivih dejanj Romov si niti ne upajo več prijavljati, kar je grozno in kaže, da razmere postajajo neobvladljive. Kot župan sem zato sklical sestanek z vodstvom Policijske uprave Novo mesto. Upam, da bodo v tej državi končno začeli reševati to problematiko, v nasprotnem primeru bo stanje postalo neobvladljivo. Treba je reči, da se pri nas že ustvarjajo nekakšne kriminalne združbe Romov, ki se povezujejo tudi z Albanci in z nekaterimi slovenski državljani, potihoma se govori, da se jih bojijo tudi policija in socialne institucije. Javni uslužbenci se jih bojijo, ker imajo občutek, da jih pristojne službe ne bodo varovale v primerih, ko bi to potrebovali.
Bili ste tudi pred predlagatelji in podpisniki sprememb štirih zakonov, s katerimi bi lahko rešili več stvari. Vlada je to zavrnila in obljubila, da bodo pripravili svoje rešitve. Teh ni. Kaj se dogaja?
Bil sem zgrožen, ko so nekateri predstavniki politike in mediji označili trud občin, da se na podlagi dolgoletnih izkušenj na sistemski ravni soočimo in skušamo poiskati rešitve za to problematiko, za rasistične zakone. Čeprav smo samo zahtevali, da je nujno, da otroci obiskujejo vrtce in šolo in da se jim denarja ne daje, če ne izpolnjujejo svojih dolžnosti (npr. skrb za otroke), namenska sredstva pa porabljajo za druge stvari. To je zame še en dokaz, da v tej državi romske problematike ne jemljemo resno. Dejstvo je, da si ljudje v Ljubljani ne predstavljajo, kakšno je stanje romske problematike na Dolenjskem in v Posavju. Dokler si bodo v vladi zatiskali oči in upali, da bodo z denarjem za socialo kupovali mir, se stanje ne bo spremenilo. Eden od ključnih problemov je tudi to, da Romi preprosto niso dolžni npr. plačevati kazni in glob, še posebej za manjše prekrške, saj so socialni transferji nedotakljivi po sedanji zakonodaji. Dokler bo stanje takšno in se zakonodaja ne bo spremenila, se stvari ne bodo izboljšale.
Kako ocenjujete varnostno problematiko na območju občine in kaj pričakujete v prihodnje?
Varnostna problematika v naši obmejni občni se je poslabšala in se še bo. Poleg aktualne romske problematike prinaša dodatna tveganja premik schengenske meje na Hrvaško, saj je sedaj lažji dostop v Slovenijo in v našo občino tako iz Hrvaške kot drugih držav (prepustna schengenska meja). Če se bo povečala migrantska kriza in če bodo zgradili še azilni center, se bodo bivanjske razmere v naši občini poslabšale, življenje bo postalo težje. Mislim, da gre v tem primeru za žrtvovanje ljudi ob meji na račun določenih skupin v Sloveniji, ki želijo uživati mirno življenje na drugem koncu Slovenije.
Poleg vsega naštetega se kažeta tudi neverjetna aroganca in norčevanje vlade iz ljudi, ki živimo ob meji. Še nikoli doslej se ni zgodilo, pa sem, ko sem vodil občino, sodeloval s sedmimi vladami RS, da bi kakšna vlada tako ravnala in s sklepom na neko območje uvrstila objekt brez vsakršnega posvetovanja, obveščanja ali vsaj delnega usklajevanja načrtov z lokalno skupnostjo, kamor objekt samovoljno umešča.
Biografija
Ivan Molan je župan občine Brežice od leta 2005. 5. julija je dopolnil 58 let. Kot drugi otrok se je rodil v delavsko-kmečki družini. Šolal se je na Osnovni šoli Dobova, srednješolsko izobraževanje je nadaljeval na Srednji tehniški šoli v Krškem. Diplomiral je iz organizacije in menedžmenta na Fakulteti za organizacijske vede v Kranju. Je poročen in oče dveh otrok.
