Piše: G. B.
Naš sogovorec je prof. dr. Janez Vodičar (1964), ki je od leta 2020 dekan Teološke fakultete Univerze v Ljubljani.
Poučuje predmete v okviru katedre za pastoralno in oznanjevalno teologijo. Je tudi soustanovitelj Gimnazije Želimlje, kjer že skoraj 30 let poučuje filozofijo.
Smo v času, ko se v okviru informativnih dni mnogi odločajo za študij. Za teološko fakulteto velja, da ni več samo izobraževalna ustanova za duhovnike. Kakšne študijske programe fakulteta ponuja sedaj?
Verjamem in vse delamo za to, da je teološka fakulteta še vedno ustanova, ki skrbi za izobraževanje duhovnikov in drugih sodelavcev v verskih skupnostih. V Cerkvi in v družbi na področju verovanja prihaja do velikih sprememb. Potrebujemo vedno več teološko izobraženih ljudi, ki niso duhovniki, a zmorejo in znajo ravnati na področju življenja iz vere in po veri. Pri tem se je kot prva potreba pokazala kateheza in pouk o verstvih v šoli. Zato je bil že pred tremi desetletji postavljen dvopredmetni študij, ki je bolj pedagoško obarvan. Sčasoma se je na pastoralnem in pedagoškem področju pokazala potreba po t. i. specializaciji. Tako smo razvili programe za izpopolnjevanje: pastoralno izpopolnjevanje, duhovno izpopolnjevanje in geštalt pedagogika. V samostojni Sloveniji in v celotnem zahodnem svetu se vedno bolj kaže kriza družine, ki je v samem temelju krščanske teologije. K sreči smo na fakulteti hitro to zaznali in na to odgovorili s programom za izpopolnjevanje v okviru družinske in zakonske terapije ter nato še z magistrskim študijskim programom zakonski in družinski študiji. Ker pa je pri nas študij verstev zapostavljen in se nam je zdelo prav, da ga razvijemo iz konkretne izkušnje verovanja, smo razvili še magistrski študijski program religiologija in etika. Temeljni študijski program pa ostaja enoviti magistrski program teologija. Vsi ti programi se lahko končajo z doktorskim študijem.
Med prihodnjimi študijskimi programi naj bi se izvajal tudi dodiplomski program človek in medosebni odnosi. Kakšne kompetence omogoča študentom?
Po bolonjski reformi, kjer nam je uspelo ohraniti »stari« enoviti program teologija, ki je v prvi vrsti namenjen izobraževanju bodočih duhovnikov, smo razvili tudi osnovni teološki študij s potezami religiologije, ki bi pripravljal študente po eni strani za pastoralno delo, po drugi pa za nadaljnji študij na drugi stopnji. S časoma se je ta program pokazal preozek in ni v polnosti dosegal zastavljenih ciljev. V sodobni družbi in na sami fakulteti smo začutili potrebo, da usmerimo študij v smer večje kerigmatičnosti v pastorali in tudi za boljšo pripravo za drugostopenjski študij, ki je redno na zakonskih in družinskih študijih. Ker smo razvili izobraževanje za družinske in zakonske terapevte, je dobro že na začetku pripraviti temelje, ki bodo zajemali iz bogastva krščanskega humanizma. Tako nam je uspelo prenoviti prvostopenjski študijski program, ki v svojem jedru ponuja vsebine krščanskega humanizma. Ima dve smeri, ena pripravlja še bolj intenzivno za pastoralno katehetsko delo, druga pa za študij v pripravi za terapevta ali svetovalca na področju zakonske in družinske problematike. Vse pa temelji na krščansko-katoliški teologiji odnosov, zato je najboljši naslov človek in medosebni odnosi, saj vključuje tako pastoralno katehetsko dejavnost kot terapevtsko svetovalno.
Videti je, da je glede razvoja študijskih programov fakulteta naredila velik razvoj. Še leta 2000, torej še pred bolonjsko reformo, je med dodiplomskimi programi ponujala enopredmetni petletni študij teologije ali dvopredmetni študij teologije v kombinaciji s katerim od programov filozofske fakultete.
Kot sem že omenil, iščemo poti, kako danes prinesti bogastvo tradicije krščanskega humanizma sodobnemu človeku. Predvsem temu, ki živi tu in zdaj. Hkrati močno razvijamo raziskovalno dejavnost, saj odgovori na težave niso enostavni in takoj pri roki. Trdno pa stojimo v zavesti občestva poklicanosti, da odpiramo oči vsem za svetost in skrivnost življenja, kar terja tudi nove poudarke v teologiji, filozofiji, pastorali itd.
Kasneje se je močno okrepil segment študija zakonske in družinske terapije. So potrebe po novih terapevtih v družbi zelo velike?
Zelo. Se mi je pred leti zdelo to moda, sedaj pa vedno bolj ugotavljam, da je to potreba, ki jo še posebej čutijo mladi. V vseh raziskavah o mladih je odnos, družina na prvih mestih, izkušnje o tem pa so v naši družbi porazne. Zato smo vsaj mi, ki izhajamo in delamo v moči Boga, dolžni dati neko trdnost in upanje za prihodnost.
Če se na eni strani pojavljajo očitki zaradi »cerkvenosti« teološke fakultete, ki zunaj duhovništva praktično ne omogoča poklica, pa sem nekje zasledil pričevanja novinarja nacionalnega radia, ki se je za študij na teološki fakulteti odločil »zaradi široke palete humanističnih znanj, ki jih ponuja fakulteta«. Lahko rečemo, da teološka fakulteta, soustanoviteljica ljubljanske univerze, med letoma 1952 in 1991 pa izključena iz nje, predstavlja vse pomembnejši dejavnik znanosti in izobraževanja v slovenski družbi?
Že samo dejstvo, da se je prejšnjemu režimu zdelo vredno izključiti našo fakulteto iz univerze, govori o vplivu in moči našega delovanja. Razumeti, pomagati, voditi in svetovati v najbolj intimnih odnosih človeka s sabo, z Bogom je velika odgovornost, saj imaš moč, ki družbi lahko ponudi novih moči ali pa ji vzame zalet. Delamo in se trudimo, da bi to moč res uporabili za korist najprej naših študentov in za vso družbo.
Temeljni študijski program ostaja enovit magistrski program teologija.
