Piše: Gašper Blažič
Naš sogovorec je bil tokrat mag. Robert Otorepec, izvršni direktor Celjskega sejma, ki bo sredi septembra gostil MOS, enega največjih sejemskih dogodkov v Sloveniji. V pogovoru nam je predstavil sejemsko dejavnost v Celju.
Mag. Robert Otorepec (1971) se je po diplomah na dveh študijskih smereh na Ekonomsko-poslovni fakulteti v Mariboru leta 1996 zaposlil v podjetju Celjski sejem, leta 2004 je končal tudi magistrski študij ekonomija in poslovne vede ter pridobil naziv magister znanosti. Od oktobra leta 2015 je izvršni direktor Celjskega sejma, pred tem pa je opravljal različne funkcije v tem podjetju. Po pripravništvu leta 1996 je sprva delal kot samostojni komercialist, že dve leti kasneje je postal vodja marketinga, nato pa leta 2000 pomočnik direktorja za sejemsko dejavnost. Leta 2010 je postal namestnik izvršne direktorice.
V teh prostorih sva se srečala že lani. Ali celjsko sejmišče sploh kdaj miruje, če temu lahko tako rečemo? Videti je, da se ves čas, tudi zunaj sejma, nekaj dogaja.
Drži, sejmišče praktično nikoli ne miruje, razen morda v času poletnih počitnic ali v času med božičem in novim letom. Sicer smo res najbolj znani po sejmih, ampak to še ni vse, saj imamo tudi kongresni center, v katerem poteka veliko srečanj, takšnih in drugačnih. Ves čas se nekaj dogaja. Kadar ni sejmov, sejemske dvorane napolnimo z različnimi dejavnostmi. Pozimi imamo tam gokart, prostore oddajamo tudi za začasna skladišča, imamo različne prireditve, koncerte itd., tako da je pri nas živahno praktično vse leto.
Zagotovo je vaš glavni dogodek Mednarodni obrtni sejem (MOS), a zagotovo ni edini. Je to vsakoletni dogodek?
MOS je najstarejši sejem v Celju, večina Celje kot sejemsko mesto pozna prav po tem dogodku. Imamo tudi bolj specializirane sejme, denimo Mednarodni industrijski sejem, ki poteka vsako drugo leto, namenjen pa je strokovni publiki. Najširši javnosti je namenjen MOS, ki je vsakokrat jeseni, letos od 18. do 22. septembra. Poteka vsako leto, letos bo že 56., ima torej lepo tradicijo.
So tudi bienalni sejmi?
To so predvsem strokovni sejmi, ki potekajo vsako drugo leto. Trend po svetu je, da ti sejmi niso organizirani vsako leto, ker v enem letu ni toliko novosti. Za proizvajalce je tudi bolj prikladno, da je to vsako drugo leto. Kot sem že omenil, imamo pri nas Mednarodni industrijski sejem. Tudi sejem kmetijske in gozdarske mehanizacije poteka vsako drugo leto. Na novo smo uvedli sejem komunalne opreme. Sejem energetike smo spremenili v kongresni dogodek Seenergy. Ti sejmi se izmenjujejo, letno pa organiziramo od 12 do 15 sejmov. Nekateri potekajo hkrati, tako da imamo letno pet do šest sejemskih terminov.
Kakšna je vloga sejmov nasploh? Gre vendarle za neko tradicionalno izmenjavo med različnimi ponudniki, pa med ponudniki in potrošniki.
Strokovni sejmi privlačijo določeno publiko, splošnih sejmov pa je vse manj. MOS je pravzaprav že redkost, gre za kombinacijo gospodarskega in družbenega dogodka, da se ljudje srečajo, vse to kombiniramo tudi s spremljevalnimi dogodki. Je pa še ena vloga teh sejmov: da se srečujemo v živo, saj nas tehnologija na neki način vse bolj fizično ločuje. Ljudje smo družabna bitja in osebni stik je nekaj drugega kot komunikacija na daljavo. Ljudje se ob takšnem druženju, ko tudi nazdravijo skupaj, bolj sprostijo in so bolj dovzetni za različne informacije. Sejmi torej ohranjajo osebno bližino, ki nam jo sodobni način življenja jemlje.
Še vedno se spominjam glasbenega sejma v začetku 90. let. To je bilo moje prvo srečanje s celjskim sejmiščem.
To je bil bolj dogodek kot sejem. Z njim smo kasneje nehali, ker nekako ni bilo več dovolj velike kritične mase obiskovalcev.
Epidemija covida-19 je za nekaj časa ustavila sejemsko dogajanje. Se zdaj spet obnavlja?
Kar zadeva strokovne panožne sejme, pri večini opažamo celo večjo rast kot pred epidemijo. Pri splošnih sejmih pa še nismo na ravni pred epidemijo. Se pozna, da smo bili dve leti dejansko zaprti. V poslovnih sejmih pač velja, da si ljudje želimo stik, pri splošnih sejmih je pa to malo teže.
Je bila finančna škoda, ki jo je za seboj pustila epidemija, že sanirana?
Sanacija bo trajala še kar nekaj let, saj smo morali vzdrževati ogromen kompleks, sejemske prireditve pa so bile v tem času prepovedane. Porabili smo praktično vse finančne rezerve. Za vzpostavitev takšnega stanja, kot je bilo pred epidemijo, pa bo treba počakati še precej časa. Predstavljajte si, da ste podjetnik, ki mu dohodek čez noč pade za 80 odstotkov, stroški pa ostajajo isti, pomoči od nikoder – kako boš preživel?
Kaj pa sodelovanje med sejmišči?
Ker je bila sejemska panoga v času epidemije ena najbolj prizadetih, smo pri Gospodarski zbornici Slovenije ustanovili panožno zvezo za sejmišča, pravzaprav združenje. Tako izmenjujemo stališča in izkušnje, sicer pa smo si med sabo tekmeci.
Kaj pa prireditve, ki jih ne organizira Celjski sejem? Katere gostite?
V letošnjem letu bomo imeli evropsko razstavo psov, ki se po 14 letih spet vrača v Slovenijo, potekala bo od 3. do 6. oktobra. Pa različna srečanja. Jehovove priče denimo imajo vsakoletno srečanje. Pa državne razstave psov in mačk. Pri teh dogodkih samo oddamo prostore, organizatorji pa so drugi.
Zagotovo ste tudi eden od ponudnikov kongresnega turizma.
Klasičnih kongresov je vse manj, ker imamo nekaj težav z nastanitvijo v Celju. Z občino pripravljamo strategijo, kako bi pridobili več nastanitev. Imamo sicer največ enodnevne dogodke, udeleženci pa se razkropijo po okolici Celja. Imamo torej še nekaj rezerv.
Ali za letos in prihodnje leto pripravljate kakšne novosti?
Vsako leto je kar nekaj novosti. Prihodnje leto za oktober pripravljamo čisto nov sejem, ampak za zdaj ne morem povedati veliko, dokler ne podpišemo pogodbe. Letos denimo smo organizirali sejem športnega strelstva, pa Seenergy. Moramo se pač prilagajati panogam in spremembam v njih. Te spremembe so zelo hitre.
So lanske poplave kaj vplivale na vas?
Morda samo pri obisku iz koroške regije, mnoge cestne povezave so bile pretrgane, ljudje pa so se ukvarjali s sanacijo škode, ne pa z obiskom sejma. Tudi v Celju smo imeli problem, ker bi se Savinja lahko razlila. K sreči se to ni zgodilo.
