Piše: Andraž Grad
France Prešeren velja za največjega slovenskega pesnika, njegova dela pa so pomemben del naše kulturne dediščine. Kdor bi rad ne le izvedel več o tem mogočnem pesniku, temveč tudi občutil pristen stik z njegovim življenjem in delom, lahko to doživi v Prešernovi hiši v Kranju, kjer je pesnik preživel zadnja leta svojega življenja.
Prešernova hiša je danes Prešernov spominski muzej, ki deluje v sklopu Gorenjskega muzeja in hrani mnoge dragocenosti iz pesnikovega življenja, od njegove izvirne poezije in objav do njegovega pohištva. O razstavah in delovanju muzeja smo se pogovarjali s kustosom muzeja Gašperjem Peternelom.
Gospod Peternel, nam lahko predstavite zgodovino Prešernovega spominskega muzeja, ki letos praznuje že šestdeset let delovanja?
Osmega februarja smo praznovali 60. obletnico ustanovitve Prešernovega spominskega muzeja. Muzej je bil odprt leta 1964 s stalno razstavo, ki jo je takrat pripravil prvi kustos Črtomir Zorec. Njemu in začetkom muzeja, obdobju od konca druge svetovne vojne pa do šestdesetih let prejšnjega stoletja torej, ko se je ideja o muzeju končno uresničila, je posvečen tudi novi film Zora Prešernovega Kranja, ki je nastal ob letošnji obletnici. No, gre seveda, kot vam ime pove, za Prešernov spominski muzej. V stavbi, ki je danes muzej, je Prešeren, ko je prišel v Kranj, najel prostore v prvem nadstropju. Takrat je bila ta hiša v lasti Franca Majerja. V enem delu hiše je imel pesnik svoje stanovanje, kjer je živel s sestro Katarino »Katro«, ki ga je spremljala in mu gospodinjila, s seboj pa je pripeljal tudi Andreja Rudolfa, nezakonskega sina njegovega že pokojnega najboljšega prijatelja Andreja Smoleta. Obljubil mu je namreč, da bo poskrbel za njegovega sina. V drugem delu hiše pa so bili prostori, kjer je imel svojo odvetniško pisarno.
Osmega februarja smo praznovali 60. obletnico ustanovitve Prešernovega spominskega muzeja.
Danes so torej prostori, kjer je nekoč Prešeren živel, muzej …
V teh prostorih je sedaj urejen Prešernov spominski muzej s stalno razstavo. Kot sem že rekel, je bil odprt leta 1964, ko je bila pripravljena prva stalna razstava. V letih 2000−2001 je bila ob 200. obletnici Prešernovega rojstva muzejska hiša popolnoma prenovljena ter ustrezno restavratorsko in konservatorsko obdelana. Takrat so bile v teh prostorih odkrite tudi poslikave, ugotovljeno pa je bilo tudi, katere spadajo približno v tisti čas, tako da se je lahko ustvaril tudi določen ambient. Nekaj, kar je že od začetka del stalne razstave, je originalno Prešernovo pohištvo.
Nam lahko poveste kaj več o tem pohištvu, ki je samo po sebi vredno ogleda?
Pri ambientu spalnice, od postelje, mize, stolov in omar, gre za pohištvo, ki so nam ga trajno posodili iz Narodnega muzeja Slovenije, njim pa ga je podaril Prešernov sorodnik, duhovnik Tomo Zupan, ki je odigral tudi sam zelo pomembno vlogo pri zbiranju Prešernove dediščine. On je zbral to pohištvo in ga podaril Narodnemu muzeju, leta 1964 pa se je končno Odbor za ustanovitev Prešernovega spominskega muzeja, ki je bil ustanovljen leto prej, dogovoril glede trajne posoje. Še danes gre za eno najlepših stvari, ki jih lahko vidite v našem muzeju, to je originalni ambient Prešernove spalnice. V pisarni pa je originalno pohištvo, ki ga je imel kot odvetnik. Tu gre za malce drugačno zgodbo. Pisarniško pohištvo je po navadi potovalo z odvetniki, kamor so bili pač razporejeni. Tako je tudi to pohištvo potovalo v Maribor, kjer so ga kasneje tudi našli in pred odprtjem prodali muzeju. Danes si lahko tako pri nas ogledate njegovo originalno pisalno mizo, stol in omaro. Imamo torej dva ambienta; odvetniško pisarno, povezano z razlogom, zaradi katerega je sploh prišel v Kranj, in njegovo spalnico s pohištvom, ki ga je podedoval po stricu.
Kaj nam lahko poveste o razstavah in drugi zanimivi dediščini Franceta Prešerna, ki si jo lahko pri vas ogledamo?
V letih 2000−2001 je bila, ko so popolnoma prenovili hišo, postavljena tudi nova razstava, ki jo je pripravila Beba Jenčič, druga kustosinja, ki je nasledila Črtomirja Zorca. V našem muzeju hranimo tudi izvirne poezije, ki so del nove stalne razstave. Konec leta 2020 smo namreč postavili novo sodobno stalno razstavo o Francetu Prešernu, ki vključuje tudi veliko likovnih vizualnih elementov, med drugim umetniški film na temo Krsta pri Savici, ki ga je ustvarila Nataša Prosenc Stearns. Tako poskušamo na sodoben način predstaviti Prešerna in s pomočjo vizualnih dejavnikov oživljati poezijo. Za omenjeno razstavo smo lani prejeli tudi Valvasorjevo nagrado za izjemne dosežke. Imamo torej originalno poezijo in originalno pohištvo, izpostavil pa bi tudi sliko avstrijskega slikarja Franza Kurza zum Thurna und Goldensteina, ki je prvi znani portret in upodobitev Franceta Prešerna, prva, ki je nastala po spominu na njegovo dejansko podobo. Kot vemo, slik ali portretov iz časa njegovega življenja žal ni. Vse to nam omogoča, da ustvarjamo posebno vzdušje, v katerem lahko ljudje stopijo v pristen stik s Prešernom.
V februarju smo praznovali Prešernov dan. Kako ta kulturni dan zaznamujete v muzeju?
Že odkar je Prešeren umrl, predvsem pa od nastanka kranjskih čitalnic leta 1862, je navada in tradicija, da se praznujeta Prešernovo rojstvo in njegova smrt. 3. december in 8. februar. Tudi v muzeju na oba omenjena datuma vsako leto pripravimo tematsko razstavo, ki je lahko kulturnozgodovinska ali umetniška in je seveda povezana s Francetom Prešernom. Za letošnji 8. februar smo poleg razstave, ki govori o zgodovini in ključnih dejavnikih v teh šestdesetih letih našega muzeja, katere avtorica je Ana Debeljak, posneli tudi že omenjen film Zora Prešernovega Kranja. Slednji je posvečen obdobju nastanka muzeja in človeku, ki je najbolj zaslužen, da je Prešeren dobil svoje mesto v Kranju. To je seveda Črtomir Zorec, prvi kustos muzeja.
Za letošnji kulturni dan smo pripravili tudi poseben film »Zora Prešernovega Kranja«.
Koliko je dandanes še zanimanja za Franceta Prešerna in z njim povezan kulturno dediščin? Je muzej dobro obiskan?
Na naš sicer zelo edinstven kulturni praznik je zanimanja ogromno. V Prešernovi hiši imamo običajno na ta dan več kot 5.000 obiskovalcev. Takrat je tudi vstop prost. Predvsem s tem, ko se je vzpostavil kulturni praznik, je slavljenje Prešerna v Kranju tudi zaradi Črtomirja Zorca pravzaprav pomemben ritual. Ob njegovem grobu v Prešernovem gaju vedno poteka počastitev, ki se je udeleži veliko ljudi. Ravno iz tega so se razvili določeni obredi, med njimi petje podoknic Prešernu. To poteka vsako leto pred praznikom, 2. decembra ali 7. februarja, zvečer. Podoknice pred Prešernovo hišo zapoje MPZ Petra Liparja iz Društva upokojencev Kranj. Podobni rituali potekajo tudi v Prešernovem gaju. Dolgo časa je danes že pokojni kulturni delavec France Drolc bral govore na Prešernovem grobu. To so ljudje spremljali z velikim zanimanjem. Danes vzdržuje tradicijo petja ob Prešernovem grobu pred praznikom Akademski pevski zbor Franceta Prešerna. Obstajajo torej tradicije in obredi, zaradi katerih se pri nas ohranja zanimanje za Prešerna. V Kranju imamo tudi Galerijo Prešernovih nagrajencev, kjer poskušajo vzdrževati stik z najboljšo slovensko umetnostjo. To počnemo tudi v Prešernovi hiši, kjer poleg kulturnozgodovinskih prirejamo tudi umetniške razstave, s katerimi se trudimo zastopati čim več zvrsti, povezanih s Prešernovimi nagrajenci. Slednji so predstavljeni tudi na novi stalni razstavi.
Kakšni so načrti Prešernovega spominskega muzeja v prihodnosti?
Črtomir Zorec je imel že ob začetku muzeja vrsto idej, ki pa se niso uresničile. Med njimi je bila ideja o Prešernovem inštitutu. Mi sicer ne gremo v to smer, bomo pa skušali Prešernovo hišo spremeniti v kraj druženja, kjer bodo imeli ljudje čim bolj pristen stik s poezijo. Načrti za prihodnost so, da v Prešernovo hišo pripeljemo pesnike in da pri ljudeh vzbudimo zanimanje za poezijo.
