Piše: Lea Kalc Furlanič
Nadškofija Ljubljana ima približno 22.100 hektarjev gozdov, letno lahko posekajo približno 118.000 neto kubičnih metrov lesa. A v zadnjih šestih letih jim je večino razpoložljivih količin mogočih posekov »požrl« lubadar.
S katerimi težavami pri upravljanju gozdov se najpogosteje srečujejo in kako jih rešujejo? Franc Pogačnik, upravnik gozdov Nadškofije Ljubljana, pojasnjuje: »Največja težava je poenotenje gospodarjenja na naši posesti po vsej Sloveniji zaradi različnih pristopov javne gozdarske službe – Zavoda za gozdove Slovenije. Druga velika težava je nizka stopnja dejanskega lastništva zaradi okostenele in preživete zakonodaje.«
Gozdovi so bili zelo zarasli
Gozdove, ki jih je v denacionalizacijskem postopku ljubljanska nadškofija dobila nazaj, so morali zaradi velike zasmrečenosti začeti intezivneje spreminjati v bolj naravno stanje – v mešanost gozdov: »Žal nas je vse, gozdarje in lastnike, pri tem prehitel žled v letu 2014 in posledično močan pojav smrekovega lubadarja. Poleg tega smo poskušali izboljšati sistem gospodarjenja z manj poškodbami tal in sestojev, modernejšo tehnologijo itd.« V nadaljevanju so začeli intenzivneje
gozdove negovati, pa tudi odpirati z gozdnimi potmi. »Tako smo samo v letu 2021 vložili več kot 100.000 evrov v gozdno cesto na Jelovici, v letu 2022 pa več kot 150.000 evrov v dve cesti na Pokljuki in eno na Savinjskem. Pri tem nam je pomagala država s sofinanciranjem prek razpisa (zaradi javne dostopnosti gozdnih cest). Vlaganja v tej obliki bomo nadaljevali tudi prihodnja leta,« še dodaja Pogačnik.
Vrnjene gozdove so pregledali, na novo določili gospodarjenje z njimi in se lotili njihove sanacije, saj so jih prizadele ujme in napadli lubadarji. Ali so zadovoljni z delom, ki so ga opravili, in kaj bi bilo treba še postoriti?
»Z novo postavljenim načinom gospodarjenja še nismo povsem zadovoljni, vse preveč nas pri tem omejujejo stalne ujme zaradi podnebnih sprememb in prevelike zasmrečenosti naših (nekdaj državnih) gozdov. Poleg tega si želimo sprememb na področju zakonodaje, predvsem v smislu povečanja lastninskih pravic,« izpostavlja upravitelj. Podjetje, ki gospodari z gozdovi Nadškofije Ljubljana se imenuje Metropolitana.
Velike naravovarstvene zahteve
Upravljanje z gozdovi Nadškofije Ljubljana ni enostavno, saj so ti v povprečju nad 1000 metri nadmorske višine (platoji Jelovice, Pokljuke, Radovne na Gorenjskem, pobočja Raduhe, Dleskovške planote, Menine planine, Golte na Savinjskem), zato so hud omejujoč dejavnik podnebne razmere. Enak ali mogoče še večji pa so vse hujše naravovarstvene zahteve in omejitve: več kot 78 odstotkov vseh gozdov imajo namreč v območju Nature 2000, slabih 8000 pa na območju Triglavskega narodnega parka, poleg tega je v njihovih gozdovih še veliko rastišč divjega petelina in domovanja drugih zavarovanih vrst. »Vse to upoštevamo pri svojem gospodarjenju z lastnino,« opozori sogovorec.
Prednost dajejo prodaji lesa doma
Na vprašanje, kaj meni o upravljanju z gozdovi na Slovenskem, ali bi lahko bilo učinkovitejše in ali zagovarja stališče združenja Sloles, da bi država z zakonodajo bolj podpirala vso verigo pridelave, predelave in uporabe lesa, odgovarja: »Upravljanje oz. gospodarjenje z gozdovi na Slovenskem bi moralo biti zaradi tako velike gozdnatosti bistveno boljše. Lastnikom bi morali dati večjo veljavo. Glede trga gozdno-lesnih sortimentov pa bi morali odločevalci že ob sklepanju evropske pogodbe na to misliti in si izgovoriti izjeme, kot je to storila Avstrija. Da je lesna industrija lahko konkurenčna tuji konkurenci, so lep dokaz številne male žage na Savinjskem, ki so našle svojo nišo predelave v hudi konkurenci takoj za mejo. Bi jim pa država kot ustvarjalec delovnega in produktivnega okolja tu lahko bistveno bolj priskočila na pomoč in na ta način še bolj podprla. Nadškofija Ljubljana je v smislu tega v zadnjih letih pristopila k prednostni prodaji lesa na domačem trgu kljub kakemu evru ali več nižji ceni.«
