-2.7 C
Ljubljana
sreda, 26 januarja, 2022

Država in župnije s trudom do primernih obnov in varstva sakralne dediščine

Piše: Lea Kalc Furlanič

Sakralni spomeniki v Sloveniji, predvsem cerkve, potrebujejo nenehno vzdrževanje, prenove. Ker so v večini registrirani kot kulturna dediščina, jih prenavljajo pod budnim očesom konservatorjev Zavoda za varstvo kulturne dediščine.

Država za obnovo kulturne dediščine letno zagotovi nekaj denarja (približno sedem milijonov evrov) in ga razdeli prek razpisov, prav malo tudi občine, a največje breme obnov je predvsem na župnijah oziroma župljanih in velikokrat na ramenih izseljencev, ki jim je mar za slovensko kulturno dediščino.

Najprej statična sanacija, nato notranjost

V kakšnem stanju so sakralni spomeniki v Sloveniji? »Večina cerkva je v razmeroma dobrem stanju, predvsem statična sanacija, ki je bila v preteklih letih sistematično izvedena po vsej Sloveniji, začenši z odmaknjenim in razseljenim podeželjem. Poskušali so se zagotoviti trdni temelji, sanirano zidovje in streha tako, da so bili zagotovljeni osnovni pogoji za njihovo ohranitev. Marsikatera cerkev pa je bila povsem obnovljena iz razpadajočih in komaj še prepoznavnih ruševin,« pojasnjuje Silvester Gabršček z direktorata za kulturno dediščino na ministrstvu za kulturo. V prvem desetletju po osamosvojitvi Slovenije se je v obnovo sakralnih objektov veliko vlagalo, lastniki so imeli velik interes za obnovo sakralne dediščine. Veliko se je naredilo tudi za promocijo sakralnih objektov kot turističnih točk. Cerkve in druga sakralna znamenja so se začeli pojavljati v turističnih prospektih, urejeni so bili kažipoti in podobno, pravi Gaberšček. V zadnjih letih pa je v ospredju obnove notranjost objektov. Zaradi številnih novih odkritij pri restavriranju, denimo zlatih, lesenih oltarjev, zakritih fresk, je dela veliko več, kot se običajno predvideva na začetku.

Pri obnovi notranjosti cerkva so največji zalogaj stenske poslikave, kot je ta Spacalova iz leta 1942 v cerkvi sv. Jurija v Gradnem v Goriških brdih. obmorskega mesta. (foto: Lea Kalc Furlanič)

Cerkev–telovadnica–kulturni prostor

Kateri sakralni spomeniki v Sloveniji Gaberščka ta čas najbolj skrbijo, ker so v slabem stanju? »Skrbijo me vse cerkve in cerkvice, ki so ponekod ostale zapuščene na odročnih, pretežno hribovskih območjih oziroma v izseljenih ali demografsko ogroženih naseljih. Skrbijo me tudi nekateri sakralni spomeniki, katerih lastništvo še ni urejeno, in s tem povezano upravljanje, denimo nekdanja križevniška cerkev v Ljubljani pa cerkvica sv. Onorja ob nekdanjem benedektinskem samostanu na Krogu pri Seči, nekdanja bolniška cerkev sv. Nikolaja v Ankaranu,« pravi Gabršček.

Ob tem navede zgleden primer novega, a ustreznega upravljanja s sakralnim spomenikom – cerkvico sv. Helene na Gradišču pri Divači, ki jo je v upravljanje prevzela občina: »To je pri nas prvi primer, ko neka lokalna skupnost uradno prevzame tovrstno odgovornost za ohranitev sakralnega spomenika, ki ni v njeni lasti. Menim, da je ob vse večjem pomanjkanju duhovnikov, ki jim ne uspe slediti niti njihovemu osnovnemu poslanstvu, to izjemno dober pionirski primer, kako zagotavljati primerno varstvo in predstavitev sakralne dediščine.«

Drugi primer je cerkev sv. Frančiška v središču Kopra, pred desetletji spremenjena v gimnazijsko telovadnico, sedaj pa je kulturni prireditveni prostor. Gabršček poudari: »V Sloveniji je bilo skozi različna obdobja profaniranih veliko cerkva. Koprski primer obnove in preureditve nekdanje samostanske cerkve sv. Frančiška je eden boljših, ker arhitekturno in likovno v celoti spoštuje vrednote nekdanjega sakralnega prostora, hkrati pa je tudi njena uporaba na dostojni kulturni ravni.«

Zadnje novice

Sorodne vsebine