O nujnosti omejitve pravice do prostega gibanja in prebivanja državljanu EU ali njegovemu družinskemu članu, ki naj bi bil v preteklosti udeležen pri vojnih zločinih, je treba presojati posamično, je odločilo Sodišče EU. Pri tej presoji je treba tehtati med grožnjo, ki jo predstavlja obnašanje takšne osebe, in varstvom njenih pravic.
Sodišče je o tem presojalo na podlagi dveh primerov z nizozemskega oz. belgijskega sodišča. Prvi se nanaša na osebo s hrvaškim in bosanskim državljanstvom, ki je prispela na Nizozemsko, kjer so jo pozneje razglasili za nezaželeno na njihovem ozemlju, ker je bila odgovorna za vojne zločine in zločine proti človečnosti, ki so jih izvršile posebne enote bosanske vojske.
V drugem primeru je afganistanski državljan prispel na Nizozemsko in tam neuspešno zaprosil za azil, več kot desetletje pozneje pa se je s hčerjo nastanil v Belgiji. Potem ko je neuspešno vložil več prošenj za prebivanje v tej državi, je vložil novo prošnjo kot družinski član državljana unije, ker je imela njegova hči nizozemsko državljanstvo. Belgijski organi so zavrnitev nazadnje utemeljili s podatki iz spisa iz azilnega postopka na Nizozemskem, iz katerega naj bi bilo razvidno, da je bil ta afganistanski državljan udeležen pri vojnih zločinih ali zločinih zoper človečnost.
Sodišče EU je v današnji sodbi ugotovilo, da iz dejstva, da je bila proti določeni osebi v preteklosti izdana odločba o zavrnitvi statusa begunca, ni mogoče samodejno sklepati, da že njena prisotnost na ozemlju države članice gostiteljice pomeni resnično, sedanjo in dovolj resno grožnjo, ki prizadene osnovne interese družbe. Pred sprejetjem ukrepa, utemeljenega z razlogi javnega reda ali javne varnosti, je namreč treba opraviti presojo za vsak primer posebej, je razvidno iz sporočila sodišča.
Ugotovitev obstoja take grožnje mora biti utemeljena s presojo osebnega obnašanja posameznika, pri čemer je treba upoštevati ugotovitve iz odločbe o zavrnitvi statusa begunca in elemente, ki so bili podlaga zanjo.
Pri tej celoviti presoji je treba upoštevati tudi čas, ki je potekel od domnevne izvršitve teh kaznivih dejanj, in poznejše obnašanje zadevnega posameznika, zlasti z vidika presoje, ali je iz tega obnašanja razviden njegov odklonilen odnos do temeljnih vrednot unije, ki bi lahko pomenil grožnjo za mir in fizično varnost prebivalstva.
Sodišče ugotavlja tudi, da čeprav je malo verjetno, da bi se takšna kazniva dejanja ali ravnanja lahko ponovila zunaj posebnega zgodovinskega in družbenega okvira, pa lahko obnašanje osebe – iz katerega je razviden njen odklonilni odnos do temeljnih vrednot unije, kot so človekovo dostojanstvo in človekove pravice – pomeni resnično, sedanjo in dovolj resno grožnjo, ki prizadene osnovne interese družbe.
Pri tej presoji je treba tehtati med grožnjo, ki jo pomeni osebno obnašanje osebe, ki prizadene osnovne interese družbe gostiteljice, in varstvom pravic, ki jih imajo državljani unije in njihovi družinski člani.
Sodišče EU meni še, da je treba za to, da je odločba o vrnitvi ali odstranitvi sprejeta skladno z načelom sorazmernosti, upoštevati zlasti naravo in težo ravnanja, ki se očita posamezniku, trajanje in morebitno zakonitost njegovega prebivanja v državi članici gostiteljici, čas, ki je potekel od tega ravnanja, njegovo obnašanje v tem obdobju, stopnjo njegove sedanje nevarnosti za družbo ter trdnost socialnih, kulturnih in družinskih vezi s to državo članico.
