Piše: Vančo K. Tegov
Prihajajo z namenom, da bi delali, a pristanejo na socialnih transferih. Načrtno, sistematično in naštudirano. Čeprav je pridruževanje posameznih držav, gospodarstev in regij – posebej tistih, ki so blizu ali ob meji z vzhodom oziroma v vplivnem območju Rusije – v interesu Evrope, se mi zdi, da je bilo vseeno narobe, da so nekatere države, predvsem Bolgarija in Romunija, postale del skupnega evropskega političnega, gospodarskega in varnostnega prostora, čeprav so bile še zelo daleč od potrebne stopnje razvitosti. O mentalnem preskoku pa je že povsem druga tema.
Nemčija je s migrantskim valom, kasneje pa tudi s pridružitvijo teh premalo zrelih demokracij in ekonomij, nakopala prav tisto, kar jo zdaj uničuje. Nemška mesta in občine protestirajo proti sistematičnemu izčrpavanju socialnega sistema s strani bolgarskih in romunskih priseljencev. Večina jih uradno prihaja na delo, v resnici pa živijo od socialnih prejemkov.
Plesen na stenah, razbita stopnišča, zanemarjene ulice – kriminalne združbe pogosto oddajajo prav takšna stanovanja ljudem iz Bolgarije in Romunije. Tako se izčrpava nemški socialni sistem, saj se zaračunavajo visoke najemnine, katerih znaten del krijejo socialni prejemki, poroča ARD v prispevku iz mesta Hagen v Porurju.
V mestu z 200.000 prebivalci živi 7.000 Bolgarov in Romunov, od katerih jih več kot polovica prejema socialne prejemke, med drugim za najemnino. Hagen to stane med 10 in 15 milijoni evrov na leto. Župan Dennis Rebine je povedal: »To je razlog, da ljudje čutijo občutek krivice in se sprašujejo, od kod ti dobijo podporo, medtem ko za številne druge pomembne stvari ni denarja.«
Občine želijo enotna pravila
Državljani EU lahko za prejemanje socialnih prejemkov delajo zgolj minimalno število ur. Čeprav imajo oblasti načeloma pravico preklicati dovoljenje za prebivanje in socialne prejemke, se je to v Hagnu lani zgodilo le trikrat. V Gelsenkirchnu pa so lani zavrnili socialne prejemke 500 ljudem iz Romunije in Bolgarije – vsakemu desetemu. Tamkajšnji urad za priseljevanje od delavcev EU zahteva, da sami zagotovijo vsaj tretjino svojih življenjskih stroškov, in to tudi strogo preverja.
Občine, kot je Hagen, želijo slediti temu zgledu, a od zvezne države zahtevajo enotna pravila za boj proti zlorabam.
Primer Gelsenkirchna
V Duisburgu živi 26.000 Romunov in Bolgarov, od katerih jih 11.000 (skoraj polovica) prejema nadomestila zavoda za zaposlovanje. Podobno je v Hagnu. Mnogi domačini komentirajo: »Z mini službo in več kot dvema otrokoma v Nemčiji ni več treba delati – zavod za zaposlovanje plača vse.«
Gelsenkirchen je z omejitvami za vzhodnoevropejce postal zgled. Prizadeti so celo prisiljeni oditi, saj je njihov pravi cilj očitno izčrpavanje socialnega sistema in ne delo. Mesto je priljubljena destinacija predvsem za ljudi z nizko izobrazbo in omejenimi možnostmi na trgu dela. Eden od razlogov so nizke najemnine v propadajočih stanovanjih, ki pa jih lastniki umetno napihnejo, da čim več krijejo socialni prejemki.
Že pred 11 leti so v Gelsenkirchnu ustanovili delovno skupino, ki združuje strokovnjake iz urada za delo, policije, carine, stanovanjskega nadzora in urada za tujce. Namen je preverjati, kdo je registriran in kdo dejansko dela.
Migranti pogosto sploh ne delajo
Veliko tujcev trdi, da imajo službo, v resnici pa delajo zelo malo ali nič. Zato v Gelsenkirchnu velja pravilo, da mora oseba sama zaslužiti vsaj tretjino življenjskih stroškov, če želi prejemati dodatno socialno pomoč.Županja Andrea Henze poudarja: »Dobrodošel je vsak, ki se želi integrirati. Borili pa se bomo proti vsakomur, ki želi zlorabiti naše ugodnosti. Pogosto za tem stojijo cele strukture.«
Slovenija enaka »mlačna« voda
Žal se v Sloveniji iz tega nismo ničesar naučili. Še vedno gojimo tisto prvino, ki je prejšnjo državo pripeljala v prepad – lažno solidarnost, ki smo jo nekoč imenovali bratstvo in enotnost. Preko združevanja družin (posebej iz držav nekdanje Jugoslavije) po sistemu 1+5 oziroma pride eden, za njim pa še pet. Država se jim potem »humanitarno« prilagaja na vseh področjih – šolskem, verskem, prehranskem in civilizacijskem. Na koncu vsi dobijo, domicilni prebivalci pa delajo, prispevajo in zaradi izčrpanosti krajše živijo.
Slabo je to za našo Evropo. Tudi za Slovenijo. Čas je, da spremenimo vzorec, ki vodi v pokop Evrope. Tudi pri nas je nujen očiten in hiter zasuk.
