Piše: Andrej Sekulović
Če se bodo migracije nadaljevale, bodo priseljenci Evropejce preprosto preglasovali. Podpirajo jih predvsem levičarji pa tudi nekatere sredinske in celo desnosredinske stranke. Pred kratkim je uvozu migrantov izrazil podporo tudi nekdanji ameriški predsednik George Bush.
Nekdanji predsednik francoske Nacionalne fronte in oče Marie Le Pen, ki je stranko kasneje preimenovala v Nacionalni zbor, Jean-Marie Le Pen je v času, ko je bil še vodja stranke, v nekem intervjuju opozoril, da bomo Evropejci, če ne bomo ustavili množičnih migracij, izgubili bitko za svoj obstoj na voliščih. Rekel je, da v primeru nadaljevanja množičnih migracij ne bo prišlo do revolucije ali vojne, saj za to ne bo potrebe. Migranti bodo zaradi številčnosti lahko na volitvah povsem zakonito prevzeli Francijo in druge države, ki vodijo politiko odprtih mej, ter ustoličili šeriatsko vlado, kakršno v svojem distopijskem romanu Podreditev opisuje francoski pisatelj Michel Houellebecq.
Komu koristijo množične migracije?
Le Pen se v svojih napovedih ni motil, le da za zdaj priseljenci podpirajo bolj levičarske in liberalne stranke, čeprav so v zadnjih letih začeli v nekaterih evropskih državah ustanavljati tudi svoje stranke in politična gibanja. Vsekakor se tega dobro zavedajo sodobni liberalni levičarji, ki so tudi glavni podporniki uvoza migrantov v Evropo tako z obljubami hitrejšega podeljevanja državljanstev in azila kot tudi pri podpori nevladnikov, ki pod krinko človekoljubja uničujejo evropski genski bazen z uvažanjem tujerodnih priseljencev. Sicer priseljenci niso najbolj navdušeni nad nekaterimi stališči liberalne levice, kot sta na primer zagrizena podpora istospolnim skupnostim in lobijem ter feministični boj za »pravice žensk«. Bodo pa vsekakor glasovali za levico zaradi vseh ugodnosti, ki jim jih ponuja, pa tudi iz strahu pred desnimi vladami, ki bi omejile migracije in stekanje državnega denarja v žepe brezposelnih migrantov ali pa tako kot nedavno pri nas uvedle obvezno znanje jezika kot pogoj za bivanje. Zato priseljenci raje podpirajo leve stranke, tudi če niso prav veliki privrženci njihovih kandidatov, ti pa v primeru zmage poenostavljajo postopek za pridobivanje državljanstva ter s politiko odprtih mej uvažajo svoje prihodnje volivce. Tako je tudi pri nas, saj ima stranka Levica v svojem programu zapisano, da bodo »vsem priseljencem zagotovili več brezplačnih oblik učenja slovenščine in vključevanja v družbo«, da bodo »olajšali pridobitev statusa begunca in izboljšali položaj beguncev ter odpravili nedavne spremembe azilne zakonodaje, ki so v nasprotju z mednarodnim pravom«. Predsednica stranke SD Tanja Fajon je pred nekaj leti pred evropskimi volitvami pri albanski skupnosti kupovala glasove z obljubo odprave vizumov za Kosovo. V svojem programu SD tudi obljublja, da si bodo prizadevali za »za uspešno integracijo priseljencev s celovitimi ukrepi za izobraževanje, delo, nastanitev in vključevanje v skupnost«.
Mobilizacija priseljencev
Levici pa priseljenci koristijo predvsem tudi kot rezervna vojska, ki jo lahko vedno mobilizirajo proti uspešnim desnim strankam in gibanjem. Dober primer tega so bile zadnje volitve v ZDA, ko so manjšine množično volile Bidna, pa ne zato, ker bi ga posebej občudovale, temveč zato, da bi preprečile vnovično zmago Trumpa. Levica s pomočjo množičnih migracij ohranja tudi svojo kulturno in medijsko hegemonijo na Zahodu. Prvič tako, da priseljenske in manjšinske skupnosti vedno znova prepričuje, da je njihova revščina posledica »sistemskega rasizma« in »belega privilegija«, zaradi česar so se jezni priseljenci pripravljeni odzvati na klic levice proti belim domoljubnim in desnim gibanjem ter strankam tako na ulici kot tudi v medijih, kjer s krokodiljimi solzami dajejo izjave o tem, kako se počutijo »ogrožene«. In drugič tako, da hočejo z uvozom migrantov in z demografsko zamenjavo dolgoročno z vse manjšim številom etničnih Evropejcev preprečiti množične manifestacije evropskega odpora, ki bi lahko močno zamajal temelje njihove hegemonije. Seveda pa se vsega tega zavedajo tudi globalisti, ki prav zato ustvarjajo »begunske krize« in finančno podpirajo uvoz migrantov v Evropo in na Zahod, posredno tudi skozi financiranje levih strank in gibanj, neposredno pa z donacijami nevladnim organizacijam, ki dobesedno uvažajo migrante v Evropo.
Dvoličnost levice
V znamenitem romanu Georgea Orwella 1984 so državljani, ki živijo pod oblastjo Velikega brata, prisiljeni v »dvojno razmišljanje«. To pomeni, da morajo v skladu s političnimi spremembami in z ideološkimi preobrati vladajoče partije znati preprosto odmisliti določene stvari, ki se ne skladajo več z uradnimi stališči vladarjev. Očitno so takšno razmišljanje guruji kulturnega marksizma in levičarski demagogi vcepili tudi v glave svojih pripadnikov, saj si sicer težko razlagamo določena nasprotja, ki se pojavljajo v ideološki pokrajini liberalne levice. Levičarji po eni strani zagrizeno nasprotujejo patriarhatu, jedrni družini in vsem tradicionalnim ali resnično »konservativnim« vrednotam, po drugi pa enako zagrizeno poleg feminizma in ideologije LGBT podpirajo množični uvoz priseljencev, ki so prepričani, da je homoseksualnost smrtni greh, so nasilni do žensk, ki jih imajo za manjvredne, hkrati pa se strogo držijo lastnih tradicij, zaradi česar je integracija, o kateri sanjajo levi liberalci, neuspešna. Levičarji se torej hočejo bojevati proti evropskim »zatiralnim« tradicionalnim vrednotam, ki stojijo na poti njihovi globalni liberalni utopiji, tako da uvažajo v Evropo množice ljudi, ki se ravnajo po dogmah svoje religije in so mnogo bolj »patriarhalni«, ali po levičarskih standardih »konservativni« od povprečnega evropskega desničarja, ki pa je po njihovem mnenju izvor vsega zla. Seveda gre pri nekaterih levičarjih za preprosto »neznanje« ali za mentalno gimnastiko, ki jim omogoča orwellovsko »dvojno razmišljanje«. Po drugi strani pa je težko verjeti, da se teh nasprotij ne zavedajo prekaljeni bruseljski liberalci in dolgoletni levičarski politiki, ki na eni strani podpirajo uvoz migrantov, po drugi pa se zavzemajo za homoseksualce in feminizem. Ne, pri njih gre za čisto dvoličnost in oportunizem, saj vidijo le lastne interese.
Podpora migracijam tudi drugje
Seveda pa niso na Zahodu samo izrazito leve stranke tiste, ki danes podpirajo množične migracije. Politiko odprtih mej velikokrat podpirajo tudi sredinske in celo desnosredinske ali konservativne stranke. Prav tako ne gre le za uvoz novih volivcev, temveč predstavljajo priseljenci za velike korporacije izvor poceni delovne sile in tudi novega potrošnika. Takšne korporacije imajo v svojih žepih politike vseh barv, ki so pripravljeni služiti interesom globalistov. Tako so v ZDA tudi t. i. neokonservativci podporniki množičnih migrantov, v Evropi pa najdemo veliko takšnih politikov v Evropski ljudski stranki. Sicer je v ZDA res demokrat Biden povzročil zdajšnjo migrantsko krizo na južni meji, vendar pa so marsikatero vojno, zaradi katere je prišlo posledično tudi do povečanja migracij, zakuhali ravno neokonservativci. Tako se je v podporo množičnim migracijam pred kratkim oglasil tudi nekdanji ameriški predsednik George W. Bush, ki še vedno poziva kongres, naj uvozi več poceni delovne sile in legalnih migrantov v skladu z zakonodajo »vsak, ki je pripravljen delati«, ki jo je predlagal pred 17 leti. Pred kratkim je za Washington Post izjavil: »Povečana migracija, ki se osredotoča na zaposlovanje in delavske spretnosti, bi morala biti izbira, ki bi jo podpirali obe strani.« Bush je v času svojega predsedovanja izgubil priljubljenost ravno zaradi načrtov, ki so vključevali več migracij in več tujih delavcev. Seveda je treba omeniti, da se stranke in politiki, ki podpirajo množične migracije, tudi če tradicionalno prihajajo iz desnega pola ali pa imajo v imenu »konservativen«, s tem pomikajo vse bolj na levo.
