Spodnji dom nemškega parlamenta, bundestag, je danes z veliko večino sprejel predlog zakona, s katerim Gruzijo, Alžirijo, Tunizijo in Maroko razglaša za varne države. To pomeni, da bodo prosilci iz teh držav težje dobili azil v Nemčiji. Da bo zakon stopil v veljavo, ga mora podpreti še zgornji dom parlamenta, bundesrat.
Za zakon je glasovalo 509 poslancev, proti jih je bilo 138, štirje so se vzdržali. Podprli so ga poslanci vladne koalicije, ki jo sestavljajo krščanski demokrati in krščansko-socialno unija ter socialdemokrati, in nekaterih opozicijskih strank. Proti so bili le poslanci Zelenih in Levice, poroča nemška tiskovna agencija dpa.
Vladna koalicija je sicer že leta 2017 predložila podoben zakon, a ji ga tedaj ni uspelo spraviti skozi bundesrat, kjer sedijo predstavniki nemških zveznih dežel. Zavrnilo ga je več dežel, v katerih sovladata Levica oz. Zeleni.
Poslanec vladajočih socialdemokratov Helge Lindh je danes ob sprejetju predloga v bundestagu poudaril, da je pomemben, ker se tako ljudem iz naštetih držav ne bo več vzbujalo lažnega upanja, da lahko računajo na prihodnost v Nemčiji. “Gre za izraz zdravega pragmatizma,” je dodal.
Po mnenju poslanke Zelenih Luise Amtsberg pa je predlog odvečen, saj je število prosilcev za azil iz omenjenih držav že tako močno upadlo. Število izgonov v Gruzijo in v trojico držav Magreba pa je na drugi strani močno poraslo, je dodala.
Nemška vlada želi s to spremembo predvsem doseči, da bodo pristojni organi lahko hitreje odločali o prošnjah priseljencev iz teh držav in s tem tudi pospešili njihov izgon. Za varne države sicer veljajo tiste države, za katere se domneva, da tam ljudje niso žrtve političnega pregona, nečloveškega ravnanja ali poniževalne obravnave oz. kaznovanja.
Nemčija azilno zakonodajo zaostruje vse od negodovanja in posledičnih političnih udarcev zaradi odločitve vlade kanclerke Angele Merkel leta 2015, da za begunce odpre meje, zaradi česar je na nemška tla prispelo na tisoče beguncev, številni iz od vojne razdejanih držav, kot sta Afganistan in Sirija. Kritiki menijo, da številni med njimi v Nemčiji niso iskali varnosti in zaščite, temveč hiter vzpon po družbeno-ekonomski lestvici v bogati državi.
