V ponedeljek, 14. maja, so se na ljubljanskih Žalah poslovili od Mikija (Nikolaja) Mustra, znanega ilustratorja, avtorja stripov, animiranih filmov in številnih političnih karikatur. Umrl je prejšnji teden v 93. letu starosti v domu starejših občanov v Notranjih Goricah.
»Bil je več kot samo oče in dedek, bil je in za vedno bo naš vzor samosvojosti, pokončnosti in predvsem ustvarjalnosti,« so pokojniku v osmrtnici zapisali svojci. Pogreba so se udeležile številne znane osebnosti, med njimi je bilo mogoče videti tudi predsednika SDS Janeza Janšo.
Čeprav je bil leta 1925 rojeni Miki Muster znan predvsem po seriji zgodb o Zvitorepcu, Trdonji in Lakotniku, je s svojimi ilustracijami skrbel tudi za podobo nacionalne televizije – spomnimo se znamenitih zajčkov (cikcak) pa številnih reklamnih sporočil in tudi stripov (Snežek). Rodil se je v Murski Soboti, od koder se je družina preselila na Dolenjsko in nato v Ljubljano, kjer je končal študij kiparstva na likovni akademiji. V času zgodnjega komunizma je bilo ustvarjanje stripa podvrženo ostri oblastni cenzuri, zato je v sedemdesetih letih odšel v Nemčijo v studio Bavaria Film. Znan je bil kot deloholik, saj je delal brez odmora 16 ur na dan in ob tem celo »pozabil« na hrano. Sam si je sicer najprej želel oditi v ZDA k Disneyju, kar pa se mu ni uresničilo. Disney je bil njegov prvi vzornik z animiranimi filmi, že leta 1938 si je prvič v kinu ogledal Sneguljčico in sedem palčkov. A poleg risanja se je kot športni veteran ukvarjal s plavanjem in osvajal tudi odličja v tej športni panogi. V devetdesetih letih je začel ustvarjati politične karikature za tednik Mag in kasneje za Reporter. V vseh karikaturah je pokazal tudi svojo veliko nadarjenost za satiro.
Ob tem je stopil na žulj ljubljanskemu županu Zoranu Jankoviću, ki ga je hotel zaradi karikature celo kazensko preganjati, vendar je bila ovadba zavržena. Leta 2014 sta ga odlikovala predsednik republike Borut Pahor in Združenje novinarjev in publicistov s častnim priznanjem Boruta Meška za življenjsko delo. Leto kasneje je prejel tudi Prešernovo nagrado za življenjsko delo in častni doktorat novogoriške univerze, že leta 2000 pa je za svoje delo prejel viktorja.
G. B
