Vsak Slovenec bi verjetno znal odgovoriti na vprašanje, kdo je prvi slovenski dramatik. Verjetno pa čisto vsak ne ve, katero je sicer najstarejše slovensko dramsko besedilo. Ta naziv zagotovo pripada Škofjeloškemu pasijonu, ki ima tudi svojega avtorja, namreč loškega kapucina patra Romualda Lovrenca Marušiča iz Štandreža, motiv pa je vzet iz svetopisemske tematike Jezusovega trpljenja in smrti. Besedilo sicer izvira iz 18. stoletja. Več o njem si sicer lahko preberete TUKAJ.
Kot je znano, so omenjeno dramsko besedilo znova uprizorili v Škofji Loki leta 1999 in nato še večkrat ponovili uprizoritve. Očitno pa je našel pot tudi v nekatere osrednje kulturne hrame, ki se ukvarjajo z dramskimi uprizoritvami. Tudi v Slovensko narodno gledališče oz. ljubljansko Dramo, sedaj pa še v kranjsko Prešernovo gledališče, ki omenjeno predstavo izvaja v koprodukciji s ptujskimi gledališčniki in režiserjem Jernejem Lorencijem.
A kot je razvidno iz videoposnetka ter iz poročila ob tiskovni konferenci, gre za še eno trendovsko obdelavo najpomembnejšega dela slovenske kulturne dediščine na področju dramatike – najprej predvsem bode v oči, da so temu dramskemu delu odvzeli to, zaradi česar je sploh nastalo, namreč njegovo versko-duhovno podlago. Posledično pa je iz tega nastal nekakšen performans v slogu levičarskih kvazi-umetnikov. Vse v slogu Prešernovih nagrad v zadnjih letih, ko se je nagrajevalo rezanje slovenske zastave in dojenje psa.
Za mnenje smo povprašali enega največjih poznavalcev Škofjeloškega pasijona, jezuita patra Marjana Kokalja, ki je aktivno pripravljal uprizoritev tega dramskega dela v Škofji Loki v letih 1999 in 2000, še pred vstopom k jezuitom. »Ta performans nima ničesar opraviti s Škofjeloškim pasijonom (glede na javno predstavitev performansa), saj če pogledamo s perspektive pasijona samega, gre za neko povsem subjektivistično interpretacijo, ki kaže na veliko nepoznavanje katoliških sakralnih vsebin, teologije ter njene zgodovinske umeščenosti ter posledično na zelo omejen duhovni, zgodovinski in kulturni horizont ustvarjalcev pa naj je retorika in imena okrog še tako zveneča. Še vedno se uveljavlja neomarksistični ideološki konstruktivizem ali konstruktivistični dekonstruktivizem (kar je povsem isto) kot metodološko podstat v pristopu do avtentičnega teksta, česar smo v Sloveniji že skrajno naveličani. Iz istega razloga tega performansa ni pošteno izvajati pod imenom Škofjeloški pasijon, ampak bi bilo bolj pošteno poimenovanje npr. ‘Lorencijev špegu’ ali nekaj podobnega, saj zlo(upo)rablja tekst in ime Škofjeloškega pasijona. Vsekakor se mi osebno zdi škoda časa in denarja za ogled tega performansa,« je dogajanje komentiral Kokalj.
Za komentar smo prosili tudi prof. dr. Metoda Benedika, kapucina, cerkvenega zgodovinarja in nekdanjega gvardijana škofjeloškega kapucinskega samostana. Na njegov odgovor še čakamo.
