Piše: Gašper Blažič
Dioniz je po starogrškem izročilu bog trgatve, pridelave trte in vina, rodovitnosti, sadovnjakov in sadja, rastlinstva, neprištevnosti, obrednih norosti, verskega zanosa, veselice in gledališča v starogrški religiji in mitologiji. Znan je tudi pod vzdevkom Bakhus.
Pomenljivo je, da se je pojavil tudi v performansu ob otvoritvi olimpijskih iger. Čeprav se levičarji izgovarjajo, da sama predstava ni imela zveze z Da Vincijevo poslikavo Jezusove zadnje večerje, ampak Praznik bogov Jana Harmensza van Biljerta, je treba spomniti, da je Da Vinci svoje veliko delo naredil konec 15. stoletja, medtem ko je Biljertov Praznik bogov nastal skoraj 150 let kasneje, v času razsvetljenstva, ki je promoviral tudi laicizem, sekularizem in celo ateizem na račun krščanstva. Zato so nekatera umetniška dela iz tega časa v precejšnji meri tudi neke vrste odmev in celo satira na račun krščanskih slikarskih motivov. Predvsem pa je mogoče od renesanse dalje opaziti več motivov iz časa starega veke (antike), zlasti se je to dogajalo v času umetniškega klasicizma (17. stoletje).
Van Biljert si je svoj Praznik bogov zamislil takole (vir je Wikipedia):
Zgornja slika predstavlja banket, ki poteka na gori Olimp v počastitev poroke Tetide in ftijskega kralja Peleja, na kateri sodelujejo številni bogovi iz grško-rimske mitologije. V sredini je Apolon okronan in drži liro. V levem delu prepoznamo Minervo, Diano, Marsa, Venero in Erosa ter zadaj Floro, boginjo pomladi. Desno sta Herkul, Neptun ter Erida, prepoznavna po zlatem jabolku spora, ki ga je prinesla kot maščevanje, ker ni bila povabljena. V ospredju sta plešoči satir in Bakhus (Dioniz), ki jedo grozdje.
Veliko bolj znana poslikava z istim imenom je bila sicer izdelana v času renesanse, kmalu po Da Vincijevi “Zadnji večerji”. Njen avtor je beneški renesančni slikar Giovanni Bellini, kasneje jo je dopolnil še Tizian.
Čeprav del medijev trdi, da se ustvarjalci predstave v Parizu niso sklicevali na Da Vincija, ampak na to proslavo, je vendarle opaziti, da so očitno namerno kombinirali, da bi ob poklonu domovini olimpijskih iger (antični Grčiji) vzbudili tudi nekaj (negativne) pozornosti. Kar jim je tudi uspelo.
Je pa ironija, da je prav starogrški bog Dioniz dal ime številnim znanim osebam, tudi iz krščanskega sveta. Ime Dionizij je izpeljanka in pomeni posvečenost bogu Dionizu. V tretjem stoletju sta sočasno delovala papež Dionizij in njegov soimenjak, aleksandrijski patriarh Dionizij. Prav tako je bil tudi prvi škof v Augsburgu Dionizij. Tudi sv. Pavel v enem od svojih pisem omenja svojega učenca Dionizija Areopagita (prvo stoletje po Kristusu), šele kakih petsto let kasneje pa se pojavi teolog in filozof (iz Sirije), ki prevzame isto ime kot Pavlov učenec. Zaradi istega poimenovanja je prišlo do precejšnje zmešnjave.
Znan je tudi menih Dionizij Mali (Exiguus), ki je uvedel sedanje štetje let, čeprav se je pri izračunu leta Kristusovega rojstva nekoliko zmotil.
Dionizij pa je tudi ime prvega pariškega škofa. Iz tega imena so Francozi izpeljali ime Denis in še danes se tako imenuje severno pariško predmestje s slikovito cerkvijo, ki je posvečena prav njemu. Sv. Gregor Tourski poroča o njem, da ga je papež Fabijan okoli leta 250 poslal s šestimi drugimi škofi iz Rima v Galijo, kjer je skupaj z duhovnikom Rustikom in diakonom Elevterijem umrl mučeniške smrti, vendar je poročilo o tem, kako so ga mučili, legendarno. Dionizija, pariškega škofa, uvrščajo v skupino štirinajstih pomočnikov v sili; še dandanašnji je zavetnik Francije in Pariza. Verjetno je on postavil prvo krščansko cerkev na otoku sredi Seine. V času preganjanja kristjanov naj bi bil obglavljen na Montmartru. Kralj Dagobert je dal prenesti njegove posmrtne ostanke v cerkev benediktinske opatije St. Denis, ki je postala eno največjih svetišč v Galiji in pozneje nekakšna narodna grobnica, kjer so pokopali skoraj vse francoske kralje.
Eden od naslednikov sv. Dionizija – Denisa je tudi sv. German, pariški škof iz 6. stoletja. Tudi njegovo ime je kmalu prešlo v splošno rabo v Parizu (St. Germain).
