Prihajata dva nova romana ameriških avtoric, ki sta s svojim delom dodobra razburkali bralno javnost, obe sta doktorirali iz literarnih ved in obe sta napisali izjemna prvenca, ki nista pustila ravnodušnih ne kritikov, še manj pa bralcev.
Moja temna Vanessa Kate Elizabeth Russell velja za enega najbolj pričakovanih romanov leta 2020. Antologijski roman, ki je odličen odraz stanja sodobnega sveta, raziskuje psihologijo dinamike odnosa med predrzno, vendar naivno najstnico Vanesso in njenim privlačnim, manipulativnim učiteljem Jacobom Stranom. Ko Vanessa kot odrasla ženska izve, da je ena od bivših študentk njeno veliko skrivno mladostniško ljubezen obsodila spolnega napada, mora znova premisliti dogodke iz preteklosti, ki so z optike in vidika starejše ženske dejansko videti precej drugače, kot jih je v svoji mladostni naivnosti videlo petnajstletno dekle. Eksplozivni prvenec mlade pisateljice je provokativna, izzivalna in brezkompromisna knjiga, ki bolj kot da bi ponujala enostavne odgovore, zastavlja kompleksna in težka vprašanja ter nas vabi, da ponovno premislimo in redefiniramo svoja mnenja in prepričanja o tem, kako je videti zloraba.
Noč nad Tangerjem
Christine Mangan je s hipnotično mešanico Patricie Highsmith in Alfreda Hitchcocka, umeščeno v eksotični camusevski Maroko v petdesetih letih prejšnjega stoletja, napisala vrhunsko kriminalko, ostro kot britev, tako nepopisno napeto, tako polno eksotičnih podob in šarma, tako bogato s podrobnostmi in tako neverjetno mojstrsko izpisano, da vam bo nedvomno zastal dih. Noč nad Tangerjem bo kmalu zasijala tudi na filmskem platnu pod producentsko taktirko Georgea Clooneyja in s Scarlett Johansson v eni od naslovnih vlog.
Noir literatura se kot kameleon prilagaja podnebju in tako na soncu kot v dežju poišče podnebne sestavine, ki so potrebne za ustvarjanje vzdušja tesnobe, slabih slutenj in neizogibnosti. Tako je tudi v hipnotičnem prvencu Christine Mangan, ki se dogaja v Tangerju v petdesetih letih prejšnjega stoletja, kjer se pod neusmiljenim camusevskim afriškim soncem odvija smrtonosen hitchcockovski ples v paru. Alice, krhka Angležinja, pristane v Tangerju po nenadni poroki z enim tistih britanskih džentelmenov, ki s svojim rodovnikom prikrivajo manj žlahtno bistvo. Poroka je pobeg pred škandalom, zaradi katerega se je Alice zlomila in zapustila kolidž v ameriškem Vermontu. Ko se na njenem pragu v Tangerju prikaže njena sostanovalka s kolidža Lucy, se ples prične.
Manganova v tekoči pripovedi izmenjaje daje glas Alice in Lucy, da počasi odkrivamo, kaj se je zgodilo v Vermontu, ter začenjamo doumevati psihološko dinamiko in prikrito vez med ženskama. V tem pogledu jasno odzvanjajo odmevi Patricie Highsmith – res je, gospod Ripley je postal femme fatale, toda Manganova znane teme nikakor ne poenostavlja niti se zgolj ne poklanja predhodnim obravnavam. Razlog se deloma skriva v električni energiji, ki prasketa med Alice in Lucy, ter v avtoričini sposobnosti, da vzdušje in prizorišče zgodbe splete v svojevrstno kompleksno nevidno pregrado, ki bralca tako rekoč nemudoma posrka vase. Romana sta izšla pri založbi Učila.
