Prejšnji petek je umrl veterinar Janez Črnej iz Celja, ki je bil eden prvih, ki je razkrival in odkrival povojne zunajsodne poboje, grobišča in morišča na Celjskem. Skratka, komunistične zločine. Pred dobrim desetletjem je za Demokracijo o tem napisal več člankov. Leta 2009 je izdal tudi knjigo Grobišča na Štajerskem.
O njem je publicist Ivo Žajdela že pred desetletjem zapisal:
Kdo je bil Janez Črnej
Pred nekaj več kot desetimi leti, 26. decembra 1997, sem Janezu Črneju iz Celja napisal pismo. Povod zanj je bil njegov govor na Teharjah, iz katerega se je videlo, da o povojnih zločinih na območju Teharij in Celja veliko ve, vzrok pa podoben: do takrat je namreč napisal nekaj krajših pregledov množičnih grobišč povojnih pomorov na Celjskem. Iz pogovorov z njim se je videlo, da ve o povojnih pomorih na Celjskem veliko več od zapisanega. Zato sem ga s pismom pozval in vzpodbudil, da naj se loti veliko podrobnejšega pisanja o vsem, kar ve o grozodejstvih na Celjskem. Poudaril sem, naj se pri pisanju ne obremenjuje z zgodovinopisnim pristopom, ampak naj piše v neke vrste spominopisni obliki, v kateri bo lahko napisal tudi vse tisto, kar je sicer slišal, pa ni najbolje preverjeno.
Nekaj časa potem ni bilo odziva. Potem pa me je 28. decembra 2002, natanko pet let po mojem pismu, presenetil s prvim besedilom, ki je bilo objavljeno v reviji Demokracija 16. januarja 2003 pod naslovom Skrivnost Pečovnika (sam ga je prvotno naslovil: Temna skrivnost Jalovega grabna, rudnika, kamnoloma in apnenika Pečovnik). Še pred njegovo objavo mi je 14. januarja 2003 poslal novo besedilo, ki ga je naslovil Stranice, idilična vas!, v Demokraciji pa je bilo objavljeno 10. aprila pod naslovom Skrivnost Stranic. 1. maja je bil objavljen že tretji prispevek Skrivnosti na Legnu. Vsi trije prispevki so bili objavljeni pod naslovi z besedo skrivnost, kar je bilo naključno in govori o tem, da je Janez Črnej takrat s temi prispevki v resnici razkrival velike skrivnosti. Njegova besedila so se brala kot zgodbe, ki niso od tega sveta.
Bralcu se je ob branju lahko zdelo, da kakšni deli teh zgodb niso resnični, da so samo z govorico dobili celo domišljijski zven. Črnejeve zgodbe so v nekaterih delih res izredne, vendar je skozi njihovo celoto, ki jo imamo zdaj v tej knjigi, jasno razvidno, da so še kako resnične. Še huje, Janez Črnej se je v teh besedilih zaradi oddaljenosti dogodkov, zaradi izginotja mnogih prič in zaradi strahu tistih redkih pričevalcev povojne komunistično revolucionarne morije samo dotaknil. Samo dotaknil. Kajti ti skromni zapiski se te neizmerne morije samo dotaknejo. Kljub skromnosti so seveda neizmerno dragoceni, saj so eni zelo redkih, ki jih imamo, njihov avtor pa je edina oseba na Celjskem, ki jih je zbirala in zapisala. Prav tega sem se tistega decembra 1997, ko sem mu napisal pismo (še prej sem mu to tudi ustno omenil), zelo jasno zavedal. Če se ne bo lotil pisanja o vsem, kar ve, potem se kaj lahko zgodi, da bo šlo skupaj z njim v večno pozabo še to kar ve, kar je skozi dolga leta skrbno zbiral – to kar je zdaj zbrano v tej knjigi.
Nobenega drugega na Celjskem ni, ki bi podatke o povojnih pomorih na tem območju zbiral. Janez Črnej je svojevrstna izjema – izjemen človek torej. Mesto Celje sicer ima vse raziskovalne in kulturne ustanove, ki bi morale skrbeti za raziskavo tudi tega dela zgodovine svojega mesta. V Celju sta poleg Zgodovinskega arhiva kar dve muzejski ustanovi, Pokrajinski muzej in Muzej novejše zgodovine, pri čemer bi predvsem slednji moral skrbno zbirati in proučevati gradivo o povojni moriji v Celju. Tudi zato, ker je območje Celja tako rekoč prekrito z množičnimi grobišči. Verjetno bi tudi širše, celo na območju celotne Evrope težko našli kraj, kjer je bilo v nekem trenutku umorjenih toliko ljudi. Mesto je tako rekoč obdano z grobišči, in ker se je moralo širiti na vse strani, proti vzhodu, severu in zahodu, so graditelji stavb, komunalnih in drugih naprav nujno naleteli na izkopane kosti. V času komunizma so vse te najdbe skrbno prikrili. Ni znano, kaj vse so z izkopanimi posmrtnimi ostanki ljudi počeli: ali so jih zakopali kje drugje (v knjigi se vidi, da so nekaj posmrtnih ostankov zakopali na celjskem pokopališču), ali so jih vozili zakopavat na neznane kraje (domnevno vsaj v tretjo cinkarniško pregrado Za travnikom), ali so jih celo uničevali s kurjenjem.
Zarota molka je velika. Tako kot v širšem slovenskem merilu, je podobno z njo tudi na Celjskem. Tudi tam so Janezu Črneju večinoma spregovorili bližnji sosedi dogajanja, od neposredno vpletenih pa komaj kakšen. Od vodilnih seveda nihče. Tako je tudi na slovenskem nivoju: Zdenko Zavadlav in morda še kdo, potem pa nihče drug več. Ne Ivan Maček – Matija, ko je še živel, ne Zdenka Kidrič, ki še živi, ne Mitja Ribičič, ne Bojan Polak – Stjenka. Slednja dva, prvi leta 1945 visok funkcionar Ozne, ki je povojne množične pomore izvajala, drugi komandant Knoja, ki je pri pobojih sodeloval, sta na parlamentarnih komisijah izjavljala, da za poboje sploh nista vedela. Kvečjemu »jugoslovanska armada« da jih je izvajala. Ne »ne spomnim se«, kot smo poslušali od akterjev pobojev, ampak zakrknjen molk storilcev, ki so se naenkrat zbali za svoje mirno, privilegirano in neomadeževano življenje. Tudi zato je ta knjiga tako dragocena, ker je redka, če ne celo edina tovrstna knjiga na Slovenskem doslej. Glede na pomanjkanje primarnega zgodovinopisnega gradiva o povojnih pomorih na Celjskem, bodo v knjigi objavljena pričevanja mnogih, ki so medtem, do izida knjige, že umrli, edini dokument časa, ki je Celje za vedno zaznamoval.
Knjiga izhaja z letnico 2009. To je skoraj dvajset let potem, ko smo v Sloveniji znova uvedli demokracijo in ko smo začeli hoditi na Teharje, kjer smo se spomnili ljudi, ki so tam trpeli. Na mestu nekdanjega komunističnega koncentracijskega taborišča na Teharjah je država sicer postavila monumentalen spomenik z lepim spominskim parkom, vendar je ta spomenik pomanjkljiv v bistvenem. Kljub zelo lepim citatom iz Svetega pisma, ki so izpisani na raznih delih spominskih objektov, ni nikjer niti z besedico omenjeno, čemu je ta spominski park posvečen: kaj se je tam dogajalo, kdo so bile žrtve in kdo storilci tamkajšnjih zločinov. Nič od tega, kar je dovolj zgovorno, v kakšnem mentalnem ozračju živi Celje skupaj s Slovenijo.
O storilcih genocidnih dejanj na Celjskem in o desetletjih njihovega vladanja temu prostoru najbolj zgovorno pripoveduje območje nekdanjega teharskega taborišča, ki so ga ti oblastniki pred desetletji določili za industrijsko in socialistično kloako Celja. Najprej so zajezili dolinico severno pod teharsko cerkvijo sv. Ane in neposredno ob nekdanjem taborišču ter vanjo napeljali cevi iz Cinkarne, ki je tam – neposredno na grobišča – odlagala cinkarniško sadro. Potem so na drugi strani nekdanjega taborišča, v vzhodni dolinici, določili prostor za celjsko smetišče. Kasneje so nad prvo, zapolnjeno pregrado, zgradili drugo, mnogo večjo, tako da se danes nad spominskim parkom Teharje dvigata dve umetni vzpetini. Velik jez s cinkarniškimi odpadki in umetni grič celjskega smetišča. Črnej omenja, da so tudi pod smetiščem grobišča. Obe območji teharskih grobišč, zahodno in vzhodno, so celjski oblastniki, neposredni dediči tamkajšnjega genocida, prekrili z desetinami metrov industrijskih in komunalnih odpadkov. Pa jim to še ni bilo dovolj, njihovi otroci in vnuki so si v neposredni bližini spominskega parka uredili vadbišče za golf in motokros stezo. Golfišče je skoraj tik nad glavnim teharskim grobiščem. Na območju nekdanjega teharskega uničevalnega taborišča imamo tako dva spomenika: veličastnega, spominskega, in temnega, pohlepnega.
Grobišča na Celjskem
Čeprav je Slovenija prepredena z množičnimi grobišči iz leta 1945, jih nikjer ni toliko kot na območju Celja. Razloga sta dva. Skozi Celje se je po koncu vojne z juga države valila velika množica beguncev, vojakov in civilistov. Po vojni je bilo na Teharjah pri Celju najhujše komunistično koncentracijsko taborišče v Sloveniji. Janez Črnej se v knjigi dotika mnogih tem. V ospredju so množična grobišča okoli Celja, pričevanja o pomorih ter omembe kasnejših problemov ob odkrivanju posmrtnih ostankov. Prav tako t. i. ekologija, kjer je v ospredju orjaški kompleks Cinkarne ter nadvse žgoča problematika onesnaževanja zraka in zemlje. Za kakšno ceno, lahko le slutimo.
Dotika se skrivnostnega rudnika Pečovnik, ki leži južno od znamenitega celjskega gradu, in je danes zaprt in zakopan. Piše o pomoru mladoletnikov v Dolini zvončkov za Grižami, o grobiščih na območju Vojnika in v Stranicah. Omenja tudi mnoga druga grobišča, nekatera splošno znana, mnoga pa so v njegovem pisanju prvič omenjena in le slutimo lahko, kaj vse se za komaj omenjenim skriva. Sega v Šaleško dolino, v Mislinjsko dolino, vse do znamenite Poljane tik pred avstrijsko mejo in prav tako znamenitim Pliberkom, kjer so Angleži preprečili hrvaškim beguncem, da bi zapustili Jugoslavijo, s čimer so jih prepustili na milost in nemilost Titovim partizanom, ti pa so jih potem povečini pomorili – številke gredo v desettisoče in celo v stotisoče. Omenja Tezno pri Mariboru, kjer je morda največje posamično grobišče v Sloveniji, skrita grobišča v Radečah, Krškem, na Kozjanskem, pri Šentjurju, če omenim le tiste kraje, za katere mu je uspelo zbrati nekoliko več podatkov. Dotaknil se je tudi medvojnih partizanskih umorov na območju Gornjega Grada. Pretresljiva je zgodba o partizanskem umoru Dragice Šibanc iz Belega Potoka pri Frankolovem. Svojevrstno je njegovo razmišljanje o t. i. osvoboditvi zapornikov iz celjskega zapora Stari pisker, o atentatu na visokega nemškega častnika Antona Dorfmeistra in posledično obešenju stotih »talcih« (žrtvah povračilnih ukrepov) pri Stranicah. Tu si je privoščil drzna sklepanja, in glede na to, kaj vse so počeli komunisti med vojno v Sloveniji, ne bi bilo prav nič čudno, če bi se kdaj izkazalo, da je bilo njegovo razmišljanje pravilno. Če že ni v popolnosti pravilno, pa je vsekakor odprl nekatere nujne dileme, ki so povezane s Stranicami in Starim piskrom.
Janez Črnej je tesno povezan tudi s t. i. otroki s Petrička, z otroki, ki so jih partizani odvzeli staršem na Teharjah in drugod in jih zaprli pri Petričku (zahodno od Celja, nad Savinjo) ter tam vzgajali v »nove ljudi«. Tudi o njih je napisal eno poglavje v tej knjigi. O otrocih s Petrička smo nedavno dobili tudi drugi ponatis pričevanjske knjige Ivana Otta, ki je prvotno nosila naslov Ukradeno otroštvo, danes pa Otroci s Petrička. Lansko leto je režiser Miran Zupanič posnel tudi kakovosten in pretresljiv dokumentarec z enakim naslovom. Objavljen je tudi polemičen zapis o teharskem taborišču in grobiščih na Celjskem, saj ni mogel skriti bolečine nad obnašanjem zgodovinarjev, ki jih zanimajo mnoge manj pomembne teme, tej veliki temi slovenske polpretekle zgodovine pa se krčevito izogibajo. Ker je povezan tudi z nekaterimi drugimi ljudmi, ki so se ukvarjali z zamolčanimi grobišči, je na koncu objavljeno tudi besedilo Zasavskohrastniške morije oziroma Sporočilo iz stoterih grobov. Besedilo je napisal že pokojni Vili Mauer iz Hrastnika, avtorju pa ga je izročil Alojz Legvart iz Trbovelj. Ker je v besedilu precej podatkov, ki jih ni nikjer drugje, jih bo treba preveriti, do takrat pa, vsaj nekatere med njimi, jemati z rezervo. Kljub tej problematičnosti ga v knjigi objavljamo in naj bo predmet spraševanj in raziskovanj.
Naj še enkrat poudarim, da se bodo nekateri deli knjige bralcu zdeli neverjetni, vendar iz celote v njej zapisanega izhaja temeljno spoznanje: velika večina nekdanjih dogodkov, omenjenih v tej knjigi, ostaja skrita. Še ko sta bili leta 1996 na celjskem Golovcu odkriti dve množični grobišči, so ju pravosodni organi in policija obravnavali kot eksces. Grobišče pri Klukcu je bilo sicer izkopano, saj je šlo »le« za 32 posmrtnih ostankov, drugo grobišče, nekdanji protitankovski jarek, na katerem stoji tudi Osnovna šola Frana Roša na Golovcu, pa so pustili »pri miru«, saj niso vedeli, kam s tolikimi posmrtnimi ostanki – domnevno naj bi bilo v tem protitankovskem jarku med štiri do pet tisoč žrtev. Pa ne le zato, z odkopom in preiskavo bi se pred slovensko javnostjo razkrila moreča resnica in strahotna razsežnost povojnih pomorov. Ta problem je bil odprt daljnega leta 1997. Zdaj pa smo leta 2009 in Slovenija še vedno ne ve, kam s tolikimi posmrtnimi ostanki. Kar pomeni, da je bilo na področju odkrivanja in urejanja prikritih grobišč povojnih pomorov v skoraj dveh desetletjih demokracije narejenega zelo malo.
Ivo Žajdela
