Piše: KudKdo.si
Ob stodvajsetletnici rojstva pomembnega slovenskega kulturnega delavca, literarnega zgodovinarja, pesnika, esejista, prevajalca, kulturnega posrednika in urednika
Mogoče ni dovolj znano, da je bil pesnik, prevajalec, esejist in kulturni posrednik dr. Tine Debeljak, ki je umrl leta 1989 v argentinskem zdomstvu, vse svoje dolgo ustvarjalno življenje podpornik slovensko – ukrajinske kulturne povezanosti. V desetem letniku revije Meddobje (št. 1 -3), ki jo še danes izdaja Slovenska kulturna akcija v Buenos Airesu, je leta 1967 natisnjeno njegovo predavanje ob inavguraciji na filozofsko – humanistični fakulteti Ukrajinske katoliške univerze papeža sv. Klementa v Rimu, kateri je bil priključen po Debeljakovem posredovanju tudi slovenski oddelek. V omenjenem predavanju predstavi leta 1903 v Škofji Loki rojeni Debeljak vidnega ukrajinskega pesnika pa tudi prozaista „nove romantike fin de siécla“ Ivana Franka, ki se je rodil leta 1856 v Nahujevičih v tedanji avstrijski Galiciji na ozemlju ukrajinske uniatske Cerkve. Pri tem poudari, da je Franko po klasiku „stare romantike“ Tarasu Ševčenku zagotovo največji pesnik novega ukrajinskega literarnega obdobja.
Na Dunaju, kjer je Franko leta 1893 doktoriral na oddelku za slovansko filologijo pri Vatroslavu Jagiću, ki je bil naslednik ustanovitelja in utemeljitelja nekdaj svetovno pomembne dunajske slavistike Frana Miklošiča, ima kar tri spominska obeležja. Pred uniatsko cerkvijo sv. Barbare v prvem mestnem okraju se nahaja Frankov doprsni kip, na njegovo dunajsko stanovanje na Wipplingerstrasse 26 v prvem okraju opozarja spominska plošča – in tudi na dunajski univerzi, kjer je doktoriral, so ob stoletnici tega dogodka leta 1993 odkrili spominsko obeležje.
Debeljak se navezuje v svojem predavanju o Franku, ki je umrl leta 1916 v takrat še avstrijski Galiciji v Lvivu, znanem tudi z nemškim imenom Lemberg, na tedaj zelo aktualno pokoncilsko sodobnost. V ospredju njegovih izvajanj je analiza značilne Frankove pesnitve Ivan Višenski, ki je po Debeljakovem mnenju za današnji pokoncilski čas posebno zanimiva, „ saj predstavlja … boj med Zahodom in Vzhodom, med latinsko rimsko Cerkvijo in grško bizantinsko, veže pa ju kot oblikovalec pesnik, rojen in krščen v uniatski ukrajinski Cerkvi.“
Debeljak meni, da so Franka podobno kot na Slovenskem Aškerca posebno zanimali socialni in naturalistični motivi. Toda proti koncu 19. stoletja se je začel vedno bolj v proznih pa tudi pesniških stvaritvah naslanjati podobno kot Cankar na simbolizem, impresionizem in novoromantični spiritualizem, čeprav ni bil religiozen in je postal eden prvih galicijskih socialistov. Na Dunaju se je med drugim povezal s takratnimi vodilnimi avstrijskimi socialnimi demokrati.
Več lahko preberete TUKAJ.
