Ta veseli dan ali Matiček se ženi sklepna premiera slavnostne sezone Ljubljanska drama zaokrožuje sezono 2017/18 z znamenito komedijo Antona Tomaža Linharta v režiji Janusza Kice.
Z današnjo predpremiero ob 19.30 in premiero v četrtek, 26. aprila, ob 20.00 bo na velikem odru zaživela ena najbolj priljubljenih slovenskih klasičnih komedij Ta veseli dan ali Matiček se ženi. Sklepna repertoarna premiera sezone 2017/18 in otvoritvena premiera z uprizoritvijo prvega posvetnega dramskega besedila v slovenščini, Linhartove veseloigre Županova Micka, septembra lani na odru Male drame, zgodovinsko uokvirjata slavnostno sezono Drame ob 150. obletnici ustanovitve ljubljanskega Dramatičnega društva. Hkrati pa je to tudi poklon enemu najbolj znanih slovenskih razsvetljencev, ki je močno in pomembno zaznamoval začetke slovenskega gledališča in razsvetljensko gibanje na številnih področjih pri nas. Igra Ta veseli dan ali Matiček se ženi, s katero je Linhart konec 18. stoletja vzpostavil slovensko dramatiko kot avtonomno, jezikovno suvereno, problemsko premišljeno in duhovito zvrst, se po skoraj dveh desetletjih vrača na veliki oder Drame v režiji Janusza Kice. Igralski ansambel uprizoritve sestavljajo Marko Mandić, Polona Juh, Gregor Baković, Nina Ivanišin, Nik Škrlec, Igor Samobor, Ivo Ban, Bojan Emeršič, Eva Jesenovec, Rok Vihar, Zvone Hribar, Sabina Kogovšek in Lucija Harum.
Linhartovo delo je v duhu razsvetljenstva nastalo leta 1790 kot priredba Beaumarchaisove Figarove svatbe. Veliki poznavalec slovenske dramatike Taras Kermauner je zapisal, da je Matiček »drama radikalnega posmeha: vsemu, tudi sebi«. Poleg literarnih ima to dramsko delo vse odlike, nujne za odrsko ustvarjanje: prepričljive like, živ dialog, dramatičen zaplet in številne situacije, ki vključujejo uporabo prostora ter scenografskih in drugih elementov klasičnega gledališča. Komedija v petih dejanjih svobodno obravnava tematike, kot so telo, spolnost, resnica, pravica in etika. Zgodba je dogajalno postavljena v en sam dan, ko naj bi se poročila Matiček in Nežka, seveda pa ne gre vse po načrtu. Ali kot komično zgodbo v gledališkem listu povzame Maša Pelko: »Bolj ko Matiček [Gregor Baković] ljubi Nežko [Nina Ivanišin], intenzivnejše bo dogajanje; bolj ko se gospa [Polona Juh] želi dokazati svojemu možu [Marko Mandić], bolj zapletene bodo situacije; bolj ko baron hoče Nežko, večji bo konflikt; in konec koncev, bolj ko si Tonček [Nik Škrlec] želi vsake, ki pride mimo, bolj komičen bo razplet. In Nežka? Čeprav sprva privoli v Matičkov in pozneje baroničin načrt, v ključnem trenutku prevzame tok zgodbe, predvsem pa na nobeni točki znotraj njega ne odstopi od svojih načel. Svoje razumevanje uporablja kot orodje manipulacije z baronom, obenem pa se njena resnična politična instanca pokaže v zaključku drame, ko baron spozna svojo zmoto in mu jo Nežka in Matiček odpustita.«
Režiser uprizoritve Ta veseli dan ali Matiček se ženi Janusz Kica slovi po natančnem in pronicljivem branju tako klasike kot sodobnih besedil. Že na uvodni vaji je poudaril, da je glavni igralec tega besedila prav »ta veseli dan« in da drama brez komične in privzdignjene situacije poročnega dne ne bi dosegla svojega cilja. Janusz Kica je na novinarski konferenci pred premiero povedal, da v uprizarjanem delu ne gre iskati neke revolucionarne ideje. »V igri se odraža nekakšen revolucionarni duh, ki ga reprezentira veliko likov, predvsem Matiček.« Čudovito se mu zdi, da obstaja v dramatiki takšen slikovit lik, ki postavlja osnovna vprašanja o obstoju in arbitrarnosti družbenih odnosov, kar lahko edino prinese kakršnekoli spremembe. Ključno sporočilo vidi v ideji, da lahko vsakdo svobodno odloča o sebi in svoji usodi. Režiser, ki je v preteklosti režiral tudi igro Figarova svatba, po kateri je Matiček nastal, ugotavlja, da so pri Linhartu liki še bolj izdelani in tako močnejši, čistejši, za čas nastanka dodatno osvobojeni (posebej ženski liki) in profilirani. Ob tem pa dodaja, da so jih igralci ansambla ljubljanske Drame odlično upodobili. Glede povezave razsvetljenskih idej z današnjim časom se Janusz Kica sprašuje, ali nas morda nekatere tendence, ki konstituirajo in usmerjajo sodobno stvarnost, idejno in miselno ne vodijo prej kot v novo razsvetlitev nazaj v čase pred razsvetljenstvom, to je v petnajsto stoletje oziroma na začetek šestnajstega.
»Ideja razsvetljenstva v najsplošnejšem pomenu – da je vedenje boljše od nevednosti in da je znanost boljša od vraževerja – kot najstvo še danes vsemu navkljub določa naše obnebje tako družbenega reda kot mentalitete in sistema vrednot, četudi ne več tako optimistično in samozavestno kot v Linhartovem času,« je zapisala v uvodni opombi k zelo bogatemu gledališkemu listu njegova urednica Mojca Kranjc, tudi dramaturginja uprizoritve. Na novinarski konferenci pred premiero je opozorila, da Anton Tomaž Linhart ni pomemben zgolj kot uveljavitelj in pionir rabe slovenskega jezika v posvetni dramatiki, temveč je kot okrožni šolski nadzornik tudi podvojil število osnovnih šol, v katerih se je govorilo slovensko, napisal Poskus zgodovine Kranjske in ostalih dežel južnih Slovanov Avstrije ter sodeloval pri ustanovitvi javne znanstvene knjižnice v Ljubljani, iz katere se je razvil današnji Nuk. Dr. Špela Virant pa v gledališkem listu zapiše, da je cenzura v Linhartovem času preganjala smeh iz gledališča sprva zaradi spodobnosti, ker so bile norčije, ki so jih potujoči igralci zganjali na odru, močno povezane s čutnostjo in spolnostjo. »Pozneje se je k razlogom za cenzuriranje pridružila še subverzivnost komedij, ki s posmehom spodkopavajo avtoriteto oblasti. Toda če bi danes brali Linhartovo komedijo zgolj kot kritiko tedanje oblasti (ki ni razumela slovensko) ali kot prilizovanje ljudstvu (glejte, saj niste neumni), bi pomenilo, prvič, da smo prezrli njegova epistemološka izhodišča, in drugič, da je igra zanimiva le še kot zgodovinsko pričevanje. In to bi bilo res smešno. V smislu Linhartovega razsvetljenstva in v smislu vsake dobre komedije pa je, da se gledalec prepozna kot del sveta, ki se mu smeji, in se tako pač smeji tudi sebi ter s tem pridobi nekaj ironične distance in kritične samorefleksije.«
Pri nastanku uprizoritve je sodelovala mednarodna ekipa režiserja Janusza Kice: scenografinja Karin Fritz, kostumografinja Bjanka Adžić Ursulov, skladatelj Kyrre Kvam in lektor Arko.
Novo uprizoritev bo pospremila razstava študentov Akademije za likovno umetnost in oblikovanje Linhartov Matiček v foyerju Male drame. Slavnostna otvoritev je bila 23. aprila ob 18.00, razstava pa bo na ogled pred vsako predstavo v Mali drami (19.00–20.00) in po njej, od 24. aprila do 11. maja in od 1. do 29. junija 2018.
PREDPREMIERA: danes, 25. aprila, ob 19.30 na velikem odru
PREMIERA: v četrtek, 26. aprila, ob 20.00 na velikem odru
PRVE PONOVITVE: 10., 18., 19., 21., 22., 23., 24. in 25. maja ob 19.30, 11. maja ob 11.00 in 18.00 in 12. maja ob 18.00
