Rudi Šeligo je bil med ustanovitelji Slovenske demokratične zveze, pravne in politične predhodnice stranke Slovenske demokratske stranke. V času, ko se je v Sloveniji prebujala »slovenska pomlad«, je kot predsednik Društva slovenskih pisateljev opravil pomembno vlogo pri osamosvajanju in demokratizaciji, kar je temeljito opisal v knjigi Prehajanja.
Osnovno in srednjo šolo je Rudi Šeligo obiskoval na Jesenicah, nato je šolanje nadaljeval v Tolminu, kjer je maturiral in se kasneje vpisal na ljubljansko Filozofsko fakulteto ter leta 1960 diplomiral iz filozofije in psihologije. Dve leti pred tem je bil priča aretaciji dr. Jožeta Pučnika, s katerim sta prijateljevala in si delila demokratičen pogled na svet. Med drugim sta v letih 1957 in 1958 tudi sodelovala pri ustvarjanju Revije 57. Šeligo je bil sourednik revije Perspektive in glavni urednik revije Problemi. Predvsem revija Perspektive, ki je bila s strani totalitarnega režima ukinjena, tako kot Revija 57, je izžarevala idejo o svobodi izražanja, ki pa ji nekdanji jugoslovanski sistem ni bil naklonjen. Ob urejanju revij je napisal veliko književnih del, ki imajo neprecenljivo vrednost. Na podlagi izjemnega opusa je dvakrat prejel Grumovo nagrado za dramatiko, nagrado Prešernovega sklada, nagrado Kresnik in leta 1989 tudi Prešernovo nagrado.
V nepredvidljivem času, v času, ko so nam pretile vojaške grožnje nekdanjega jugoslovanskega režima, je bil Rudi Šeligo človek poguma. S svojimi pogumnimi dejanji si je v težkih trenutkih upal stopiti na stran svobode, pravičnosti in demokracije ter s svojo prezenco odigrati ključno vlogo pri zagonu slovenske pomladi. Že v letu 1987 je Društvo slovenskih pisateljev (DSP) skupaj s Slovenskim sociološkim društvom začelo pripravljati Teze za ustavo Republike Slovenije kot odgovor na namero predsedstva Socialistične federativne republike Jugoslavije, da uveljavi prenovljeno centralistično in unitaristično ustavo SFRJ. Teze kot protiutež nove ustave so izhajale iz zgodovinske potrebe slovenskega naroda po samostojni in lastni državi.
JLA je na podlagi izmišljene obtožbe z aretacijo Janeza Janše, Ivana Borštnerja in Davida Tasića grobo posegla v slovensko suverenost. V protest temu je Društvo slovenskih pisateljev z Rudijem Šeligo na čelu organiziralo serijo izrednih literarnih večerov. DSP je v času protestov neupogljivo zastopal ne le nepravično zaprte ljudi, temveč tudi slovenski jezik, ki je doživel s sojenjem v srbohrvaškem jeziku silno ponižanje. V teh časih se je Šeligo tudi prvič resneje politično angažiral in bil med ustanovitelji Slovenske demokratične zveze ter bil na prvih večstrankarskih volitvah po letu 1945 na njeni listi izvoljen v takratno skupščino. Do leta 1992 je vodil parlamentarni odbor za kulturo in bil v letu 2000 za kratek čas minister za kulturo Republike Slovenije. Ob zamenjavi Janeza Janše na mestu obrambnega ministra leta 1994, je bil Šeligo mnenja, da »gre za restavracijo bivšega režima«. Dejal je, da »centri moči točno vedo, da če se simbol Janeza Janše odreže, so s tem spodrezane energije demokraciji in samostojnosti.«
Rudi Šeligo nam bo v mislih ostal kot vitalen sodobnik politične pomladi in osamosvojitve ter človek velike moralne avtoritete. Kot pomemben člen slovenskega pomladnega prebujanja je sodeloval v demokratičnih procesih, ki so slovenskemu narodu prinesli samostojnost.
