Piše: Jože Jan
Na sklepni slovesnosti 51. Tedna slovenske drame v Kranju so preteklo soboto podelili nagrade. Od osmih nagrad, ki so bile podeljene na mednarodnem festivalu, je kar štiri – med njimi tudi Šeligovo nagrado za najboljšo uprizoritev – prejel Škofjeloški pasijon v režiji Jerneja Lorencija.
Škofjeloški pasijon v koprodukciji Prešernovega gledališča Kranj in Mestnega gledališča Ptuj je slavil na 51. Tednu slovenske drame in prejel Šeligovo nagrado po izboru žirije, nagrado po izboru občinstva ter igralski nagradi za Dorotejo Nadrah in Blaža Setnikarja.
. Šeligova nagrada
Izmed šestih uprizoritev v tekmovalnem programu po izboru selektorja Roka Andresa je strokovna žirija, ki so jo sestavljali Rok Bozovičar, Diana Koloini in Viktorija Rangelova, odločila, da Šeligovo nagrado za najboljšo uprizoritev tekmovalnega programa prejme Škofjeloški pasijon. V obrazložitvi je žirija izjavila: »Škofjeloški pasijon v izvedbi Prešernovega gledališča Kranj zgodovinske sedimente in težo svetopisemskega izročila, ki obdaja prvo slovensko dramsko besedilo, prevede v sodobno pulzirajoče gradivo, ki besedo tudi dejansko prestavi v meso. Vsebino gledališkega dogodka postavi v trpna in trpeča telesa, ki kanonično zgodbo uprizarjajo v svojstvenem odrskem jeziku. Ta uspe prebuditi osnovno resničnost odrske pripovedi, hkrati pa komentira njene kulturno-zgodovinske nanose. V ospredje odrskega izraza tako stopa predan igralski angažma, režisersko dovršen preplet vseh gledaliških elementov, ki precizno slikajo paleto umetnostno-zgodovinskih podob, pa dosega za slovensko gledališče močan likovni učinek. Škofjeloški pasijon je uprizoritev, ki se s svojo sugestivnostjo in intenzivnostjo odtisne tudi v kolektivno gledalsko telo.«
. Nagrada po izboru občinstva
Prešernovo gledališče nagrado po izboru občinstva podeljuje v sodelovanju s časopisom Gorenjski glas in Mestno občino Kranj. Gledalci po vsaki predstavi prejmejo glasovnico in uprizoritev označijo s točkami od 1 do 5. Škofjeloški pasijon je najbolj prepričal letošnje festivalsko občinstvo.
. Nagrado za najboljšo igralko prejela Doroteja Nadrah
Za vlogo v uprizoritvi Škofjeloški pasijon je Nagrado Tedna slovenske drame za najboljšo igralko prejela Doroteja Nadrah. »Omejeni nabor igralskih izraznih sredstev Doroteja Nadrah v polnosti izkoristi za razvoj sveže in sodobne avtorske senzibilnosti. V vlogo Eve in Marije vstopa brez verbalnega aparata in se ne naslanja na tipizirane podobe žrtve, temveč s svojo telesno ekspresivnostjo in vztrajnostjo vzpostavi presunljivo odrsko prisotnost. Z vso svojo pojavnostjo se odziva na impulze celotne igralske zasedbe in odrskega dogajanja, gledalcem pa dostopno približa širino odtenkov telesnosti pasijonske drame. V sklepnih trenutkih uprizoritve, ko Doroteja Nadrah na odru ostane sama, se v njej strnjeno odvije celoten gledališki pasijon,« je žirija izjavila v obrazložitvi nagrade.
. Nagrado za najboljšega igralca je prejel Blaž Setnikar
Za vlogo v Škofjeloškem pasijonu je Nagrado Tedna slovenske drame za najboljšega igralca prejel Blaž Setnikar. V obrazložitvi je žirija izrazila: »Blaž Setnikar v uprizoritvi Škofjeloški pasijon oblikuje neposreden, vendar boleče živ trpni element – na njegovo telo se vpisujejo številna dejanja in geste trpinčenja. Setnikar se kot Adam in Kristus brezkompromisno podvrže torturi uprizoritvenega kolesja, pri čemer znotraj njega ostaja čist v svoji sleherniški naivnosti. Navkljub protagonistični umeščenosti v odrski dogodek se z nosilnim bremenom osrednjosti sooča nepretenciozno, vseeno pa s svojo nespregledljivo senzibilnostjo postane njeno gravitacijsko središče.«
Misterij Škofjeloški pasijon (Processio Locopolitana) ja najstarejše ohranjeno dramsko delo v knjižni slovenščini in najstarejša ohranjena evropska režijska knjiga, edina iz baročnega obdobja. Gre za kulturni spomenik, ki na podlagi tradicije ljudske pobožnosti temelji na tradiciji starih besedil spokornih procesij.
Režiser Jernej Lorencij je pred predstavo o Škofjeloškem pasijonu povedal : »Pasijon ima namreč veliko nivojev, po mojem mnenju je bližje epu kot dramskemu besedilu, s katerim se pretežno ukvarjam pri svojem delu. Poleg tega Pasijon vsebuje temeljne civilizacijske arhetipe: od raja, pasijona pa vse do – tako kot to jaz razumem v svoji imaginaciji – razodetja. /…/ V bistvu je bil Škofjeloški pasijon neke vrste štafeta mladosti. Če uporabim to primero, smo to štafeto mladosti ponotranjili, zato ne gre niti toliko za (ukvarjanje s) praizkušnjo niti ne za to, da bi želeli narediti nekakšno kontraškofjeloško izkušnjo; smo jo pa vrgli skozi sito našega časa.«
