Piše: Lucija Kavčič
V kletnih prostorih Muzeja Laško bo do 25. marca na ogled razstava Primorski emigranti v Laškem. Razstava z osnovnimi podatki predstavlja družine, ki so se v času med prvo in drugo svetovno vojno iz Primorske preselile na Štajersko ter se naselile v Laškem in njegovi okolici.
Muzej Laško je z razstavo je pripravil kratek povzetek obširne raziskave, ki jo je za svojo knjigo Primorski emigranti v Laškem izvedel Andrej Mavri. Avtor knjige je opisal usodo okoli 35 družin primorskih Slovencev, ki so se morale izseliti z območja slovenskega narodnega ozemlja, ki je po prvi svetovni vojni z rapalsko pogodbo pripadlo Italiji. Za pisanje knjige je Mavrija navdihnila tudi osebna izkušnja, saj je sin primorskega emigranta, ki je moral zaradi političnih razmer zapustiti dom. Razlogi za odhod v nove, za marsikoga neznane kraje so bili različni, vendar so večinoma novi Laščani pribežali v Laško zaradi italijanske represije, ki se je širila na ozemlju, ki ga je Italija razumela kot svojega.
Prihajali so posamezniki in cele družine, ki niso sprejele potujčevanja in ekonomskih pritiskov novih starih gospodarjev. V uvodu knjige, ki je izšla lani, je Andrej Mavri zapisal: »Primorski slovenski rod se je bil skozi zgodovino prisiljen za svoj obstoj boriti veliko bolj in neprimerno bolj odločno kot osrednji del njegovega naroda. Tako kot so se v tujino selili predvsem korajžni in ambiciozni, so doma ostajali trmasti, navezani na svojo zemljo in narod, oboji pa uporni in domoljubni. Zaradi burne zgodovine, zaradi lege njihove pokrajine in stikov z drugimi narodi so Primorci vedeli, da svet ni le njihova dolina, da so še drugačni ljudje in drugačne kulture. Ker pa so bili ogroženi že zaradi velikosti in moči soseda, so po zakonitostih življenja razvijali svoje obrambne mehanizme, trdoživost, ponos, kulturo in upornost.« Razstava se bo pridružila drugim stalnim razstavam v Muzeju Laško.
Stalne razstave
Na spletni strani Muzeja Laško je opisanih več stalnih razstav, ki jih je mogoče videti, upoštevajoč seveda vse ukrepe za preprečevanje širjenja novega koronavirusa. Prva razstava je »Laško – potovanje skozi čas« in nas popelje po zgodovinski poti mesta, od prvih zametkov naselbine v pradavnini do današnjega dne. Prikaz izpolnjuje osrednja prostora muzejskega razstavišča, v vitrinah pa so predstavljeni originalni predmeti kulturne dediščine, ki dopolnjujejo in zaokrožajo celotno podobo. Naslednja razstava je obarvana bolj naravoslovno: predstavlja geologijo okolice Laškega vse od časov, ko je ozemlje Laškega ležalo na obrobju Panonskega morja. Predstavljeni in razstavljeni so tudi številni fosili, ki so jih našli v plasteh različnih kamnin: to so fosilizirane lupine školjk in hišice polžev, ogrodja rakov vitičnjakov, oklepi želv, kitova vretenca in zobje morskih psov, kosti in nastavki za rogove divjega goveda, čeljustnice in zobje jamskih medvedov, volkov in mamutov, ki pred obiskovalci znova oživijo in pripovedujejo zgodbo o življenju pred davnimi časi.
Tretja stalna razstava Muzeja Laško, sicer nadaljevanje stalne razstave »Laško – potovanje skozi čas«, pa predstavlja pivovarstvo in zdraviliški turizem. Gospodarski razvoj mesta je v prvi polovici 19. stoletja prinesla železnica Dunaj−Trst, medičar in lectar Franc Geyer pa je leta 1825 v nekdanjem Valvasorjevem špitalu uredil obrtno pivovarno. Laško pivo je v času lastnika Augusta Uhlicha zaslovelo po vsem svetu in bilo znano celo v Kalkuti. Uhlich je kupil celo zdravilišče v Rimskih Toplicah in ga uredil tako, da se je tja kmalu začela zgrinjati noblesa z evropskih dvorov. Hkrati je v Laškem cvetelo znova odkrito termalno kopališče, ki je dobilo ime po cesarju Francu Jožefu in je privabljalo dunajsko družbeno smetano. Njenemu lastniku Theodorju Gunklu in novemu lastniku pivovarne Simonu Kukcu pa se je porodila zamisel o varjenju piva iz termalne vode, piše na spletni strani muzeja.
