Piše: Lucija Kavčič
V desetletjih po drugi svetovni vojni se je v Evropi utrdil vtis, da so evropske meje določene in dokončne, potem pa je prišlo do padca komunističnega režima v Vzhodni Evropi in so na razpadlih prejšnjih tudi v krvi nastale nove države.
In ko se je Evropa spet zazibala v sen, da so meje zdaj resnično dokončne, in se ni zbudila niti leta 2014, ko si je Rusija priključila Krim, se je 24. februarja 2022 prebudila ob eksploziji ruskega napada na Ukrajino. Že tri leta traja ruska sovražna invazija na Ukrajino in že tri leta se po površini največja državna tvorba boleče zajeda v ozemlje svoje nekajkrat manjše sosede. Že tri leta se Ukrajina ob pomoči ZDA, Evropske unije in drugega civiliziranega sveta bojuje in krvavi za svojo državnost, za svoje ozemlje in za meje, ki ji kot suvereni državi pripadajo. ZDA so medtem dobile novega (starega) predsednika Trumpa, ki bo vendarle sprožil pogajanja za mir v Ukrajini, ki pa, kot zdaj na veliko razočaranje kaže, ne bodo prinesla nazaj ukrajinskega ozemlja izpred leta 2014. Meje se bodo spet spremenile, pa se ne bi smele. Pa bo zdaj to dokončno? Se ne bo čez nekaj let spet dogajalo nekaj podobnega? – Tiste, ki vedo morda malo več kot navadni ljudje, prevevajo zle slutnje …
Vzponi in zatoni držav
Da države nastajajo in propadajo, vemo iz zgodovine, a je v konkretnem času, ko se dogajajo spremembe, zahtevno, neizrekljivo težko in nevarno živeti, kot je to danes v Ukrajini. Ker je človeško življenje kratko v primerjavi z mogočnim tokom zgodovine, je dejstvo, da prej ali slej svoj konec dočakajo tudi največje države, le slaba tolažba: »Nobena država ni večna in vsi veliki imperiji so propadli, zato pač ni nobenega razloga, da bi mislili, da bodo tudi današnje mogočne države čez tisoč let še zmeraj obstajale,« je za Demokracijo dejal prevajalec zajetne zgodovinske knjige avtorja Normana Daviesa Izginula kraljestva, zgodovina pozabljene Evrope in dodal, da se jo splača vzeti v roke pravzaprav zaradi vseh zgodb, ki so zapisane v njej. O zgodovini številnih držav, ki so nekoč obstajale na ozemlju Evrope, vemo zelo malo, a so njihove zgodbe osupljive in fascinantne.
Sredi zgodovine
»Osebno me je morda najbolj pritegnila izčrpna zgodba Poljske-Litve, ki nam pomaga razumeti tudi današnje dogajanje na evropskem Vzhodu. Misliti pa mi je dal tudi sklepni del poglavja o Irski, v katerem Davies premišljuje o načinih razvoja in razdruževanja lastne države, Združenega kraljestva, večetnične države, ki jo po propadu projekta kolonizacije Irske še naprej obvladujejo različne centrifugalne sile,« je dejal prevajalec in dodal, da bi bilo v knjigi za slovenskega bralca še posebej zanimivo poglavje o Karantaniji. Zavedati pa se je treba, da je, kot je omenil Davies, zgodovina pozabljene Evrope še veliko obsežnejša, kakor jo lahko predstavi kakršenkoli omejen izbor; v knjigi je predstavljen samo delček vseh političnih tvorb, ki so se v Evropi pojavile in potonile; prav v tem njenem opominu in svarilu je pomen te knjige za sodobnost. Noben državnik ne bi smel pozabiti biti skromen pred zgodovino, je sklenil prevajalec. Ob branju o državah, ki jih ni več, se zavemo, da nismo samo stranski opazovalec preteklosti, v kateri se je vse pomembno že zgodilo, ampak da smo sredi zgodovinskih tektonskih sprememb tudi sedaj.
