Priznani zamejski pisatelj Boris Pahor danes praznuje 107. rojstni dan. Še lani se je pisatelj udeležil posebnega dogodka ob tem dnevu, letos pa bo srečanje, zaradi skrbi za njegovo zdravje, potekalo virtualno. V videu, ki so ga pripravili pri Mladinski knjigi, Pahor opominja, da so temeljni postulati za 21. stoletje svoboda, pravica in resnica.
Tržaški pisatelj v videu pojasni pomen po njegovem treh temeljnih postulatov za 21. stoletje: “Svoboda – ker je bog ustvaril človeka in ga je hotel svobodnega. Tudi v Svetem pismu, v začetku Stare zaveze, piše, da ga je hotel svobodnega. Lahko bi ga ne naredil svobodnega. Pravica – ker se mora človek držati tega, kar je res, kar je prav in kar je nujno. Prav je, da ima vsak človek dovolj hrane in zaslužka, zase in za otroke.” Tretji postulat pa je po Pahorjevih besedah resnica, v smislu, da morajo vsi vedeti, kaj se resnično dogaja. Poudaril je, da se resnice ne sme skrivati.
Na vprašanje, od kod pri 107 letih črpa življenjsko moč, pa je Pahor odgovoril: “Najbolj sem jo podedoval po očetu, ki je bil precej krepak človek. Moja mama, ki je živela približno 80 let, je bila tudi precej aktivna. Drugo je moje prepričanje, da moram, ker sem se rešil taborišča, pričevati o resnici. Moja trma, da moram o nacizmu pripovedovati čimbolje in čimbolj objektivno, se je rodila v knjigi Nekropola.”
Omenjena Nekropola iz leta 1967 velja za njegovo najbolj znano delo, s katerim je zaslovel po Evropi. Pisatelj je sicer večkrat poudaril, da so ga v tujini prepoznali prej kot doma. Roman je bil preveden v francoščino, nato pa še v številne druge jezike. Med njegovimi znanimi deli so tudi Grmada v pristanu, Mesto v zalivu, Zatemnitev, Parnik trobi nji ter Trg Oberdan.
Pahor že vse življenje opozarja na nevarnosti totalitarnih režimov, katerih žrtev je bil tudi sam, ter na nujnost samozavestne, pokončne drže v najširšem pomenu besede, ki lahko temelji le na dobrem poznavanju zgodovine in lastne identitete. Pisatelj, tudi zapriseženi borec za pravice ogroženih jezikov in pripadnikov ogroženih kultur, je vselej poudarjal, da je nacionalna zavest nujna za preživetje Slovencev v Italiji ter človeka in človeštva v svetu.
Spomine in pričevanja je v živo pa tudi preko knjig redno delil še do nedavnega. Leta 2011 je o sebi spregovoril v delu Trikrat ne; Spomini svobodnega človeka, njegovi spomini na pokojno ženo so leta 2012 izšli v Knjigi o Radi, lani pa je izšla tudi knjiga Tako mislim, ki vključuje preplet Pahorjevih misli s fotografijami. Naslovnico te knjige krasi pisateljeva misel: “Dandanašnji smo pravzaprav siromašni zavoljo prevelike množice podob in vtisov; razmrvili smo svojo ljubezen in se ji oddaljili.”
Kot otrok je bil Pahor tudi priča fašističnega požiga Narodnega doma v Trstu, ki ga je Italija ob letošnji stoti obletnici v zgodovino temno zapisanega dogodka vrnila slovenski skupnosti. Slovenski predsednik Borut Pahor je pisatelju ob tem vročil red za izredne zasluge za življenjski prispevek k razumevanju in povezovanju narodov Evrope in za nepopustljivo zavzemanje za slovenstvo in demokracijo. Italijanski predsednik Sergio Mattarella pa je Borisu Pahorju vročil odlikovanje vitez velikega križa, red za zasluge Italijanske republike.
Pisatelj Pahor se je, kljub začetnim ugovorom, ki jih je imel do odlikovanj obeh predsednikov, odločil, da ju sprejme in posveti vsem, ki so umrli v taboriščih. Tudi sicer je Pahor za svoje delo prejel več nagrad in časti. Med njimi Prešernovo nagrado (1992), srebrni častni znak RS (2000) in francoski red legije časti (2007), ob 102. rojstnem dnevu pa tudi častni naziv kulturni ambasador Republike Slovenije.
