Opera Slovenskega narodnega gledališča (SNG) Maribor začenja sezono s spektaklom Nabucco Giuseppeja Verdija. Delo, v katerem je velikan italijanske romantične opere izoblikoval svoj prepoznavni avtorski slog ter čut za operni spektakel, bo na mariborski oder s svojim prefinjenim občutkom za detajle postavil italijanski režiser Filippo Tonon.
Opera, ki bo premiero doživela v petek, je nastala v sodelovanju s Teatrom Sociale iz Roviga in s Stagione lirica iz Padove. Simfoničnemu orkestru in zboru Opere SNG Maribor bo dirigiral italijanski dirigent in oboist Stefano Romani.
V vlogi babilonskega kralja Nabucca je solist Ukrajinske narodne opere Genadij Vaščenko, njegovih hčera pa Rebeka Lokar in Irena Petkova. Lokarjeva je vlogo Abigaille odpela že na velikih odrih; nazadnje je veliko pozornost mednarodne javnosti požel njen nastop v tej vlogi v veronski Areni, kjer je letos nastopila še v naslovnih vlogah Puccinijeve opere Turandot in Verdijeve Aide.
Ismaele in Zaccaria sta Miro Solman in Ivan Tomašev, v preostalih vlogah pa so Marko Mandir, Dušan Topolovec in Valentina Čuden.
Poleg virtuoznih in junaških solističnih partov ima v operi najvidnejšo vlogo zbor. Najbolj znan del je t. i. zbor sužnjev iz tretjega dejanja opere Va, pensiero (Splavaj misel na krilih kipečih), ki je bil vselej nenavadno odmeven pri poslušalcih.
Kot izpostavljajo v SNG Maribor, je Verdi o svoji tretji operi Nabucco večkrat dejal, da se je prav z njo in z bleščečim triumfom leta 1842 v milanski Scali začela njegova uspešna kariera opernega skladatelja. Priljubljeno zgodbo osvoboditve Hebrejcev izpod babilonskega suženjstva iz Stare zaveze je na besedilo Temistocla Solere namreč preoblikoval v veliki glasbeni portret usode nekega naroda, ki se je kot nalašč vkomponirala v italijansko gibanje za osvoboditev izpod habsburške monarhije.
“Verdijevi liki v Nabuccu so sicer zgodovinski, vendar pa ‘govorijo sodoben jezik’, tak, kakršen je v marsičem ostal do danes,” pojasnjuje muzikologinja Manica Špendal. “Glasba Nabucca dejansko še ne razodeva poznejšega Verdija in z marsikaterega vidika kaže vplive Rossinija, Bellinija in Donizettija, čeprav pa po drugi strani vendarle že nakazuje skladateljeve velike dispozicije glasbenika-dramatika, zlasti njegov razviti čut za uporabo odrskih učinkov.”
Iz oblikovnega vidika v Nabuccu ne gre več za posamezne oziroma ločene glasbene točke kot v številčni operi, ampak za njihovo povezavo v zaokrožene glasbene prizore, v čemer je že viden Verdijev poznejši koncept. “Nosilec glasbenega izraza ostaja zavezan belcantistični tradiciji, saj ga udejanja melodija človeškega vokala, ki jo mestoma še krasijo kolorature, medtem ko je orkestru namenjena podrejena vloga spremljevalca,” je še zapisala Špendalova.
Režijo nove mariborske uprizoritve so poverili vsestranskemu gledališkemu ustvarjalcu Tononu, ki se je v preteklih sezonah v mariborski operi podpisal kot režiser Puccinijeve opere Turandot in Verdijevega Trubadurja.
Zadnja mariborska produkcija Nabucca je bila sicer v sezoni 2004/2005, in sicer v režiji Plamna Kartaloffa in pod dirigentskim vodstvom Lorenza Castriote Skanderbega.
V Ljubljani so Nabucca prvič izvedli decembra 1959, v Mariboru pa dobri dve leti pozneje.
