Slovenci imamo zastran lastnega jezika, literature, kulture in države neko posebno zgodovinsko pot. In sicer razvoj, ki izpričuje, da uspešnost ni nujna in še zdaleč ne vzročna posledica številčnosti.
V slovenskem jeziku so konec desetega in na začetku enajstega stoletja zapisani Brižinski spomeniki, ki so hkrati najstarejši pisni dokument v slovanskih jezikih. Z njim Slovenci iz obdobja nekristjaniziranih in neizobraženih prestopimo v učeno zahodnoevropsko kulturo. Po obdobju srednjeveških spomenikov evangeličanski duhovniki v 16. stoletju v slabih petdesetih letih postavijo na noge celovit slovstveni opus in knjižni jezik, Slovenci pa se z Dalmatinovo Biblijo (1584) zavihtimo med evropske narode omike; ravno prevod Svetega pisma je tedaj veljal za enega najzahtevnejših preizkusnih kamnov vsakega jezika in književnosti ter za vstopnico med »narode knjige«. Dalmatinova Biblija kot prava Noetova barka jezika, sloga, pravopisa in slovarja postavi tudi jezikovni standard za naslednji dve stoletji, ko knjižna produkcija ni bila tako bogata in redna, da bi omogočala običajno regeneriranje jezikovnih registrov in književnih žanrov.
Toda z nastopom razsvetljenstva začnemo Slovenci z jezikom osvajati vedno nova vednostna in delovanjska področja – začnemo se intelektualno in družbeno »širiti«. Tako dobimo časnik s prvim poskusom žurnalističnega jezika, pa prve priročnike, ki ne učijo le kuhati, temveč se o kulinariki tudi izražati slovensko, prvo pesniško zbirko v slovenskem jeziku itd. Skozi 19. stoletje sledi proces poenotenja jezikovne norme, razvoja vedno novih žanrov in snovi v slovenskem jeziku, Slovenci pa s Kmetijskimi in rokodelskimi novicami Janeza Bleiweisa po vzoru Čehov in Ljudevita Gaja sprejmemo diakritični črkopis.
Z razvojem narodne emancipacije postane slovenščina tudi komunikacijski sistem narodnega razločevanja in (ne)sporazumljenja. V njem so na taborih na začetku parlamentarne dobe izrečene prve javne proklamacije, ki zahtevajo zedinjeno Slovenijo – politično združitev vseh Slovencev v eni politični in upravni entiteti. Za tem postane slovenski jezik pomembno razločevalno znamenje in način izpričevanja slovenske identitete, slovenski bralci pa proti koncu dolgega stoletja »meščanov in revolucij« tu in tam preberejo navodilo: »Svoji k svojim ali v štacuno nemškutarjevo ne hodi!«
Ravno slovenski jezik je Slovencem za razliko od drugih narodov Srednje Evrope – ti so se zlasti v zadnjih dveh stoletjih pri formiranju modernih političnih in nacionalnih zahtev lahko sklicali na svoje zgodovinsko državno pravo – dolgo nadomeščal polje lastnega državnega samouresničevanja.
Le v jeziku je bila namreč skonstruirana Zedinjena Slovenija in ob koncu komunistične Jugoslavije samostojna prva – in doslej edina – država slovenskega naroda: Republika Slovenija. Kajti prispevki za nacionalni program v 57. številki Nove revije na začetku niso bili nič drugega kot le jezik, besedila. In o njih se ni moglo vedeti, kaj z njimi bo, ako sploh kaj. Toda besedila, ki jih, ko so bila enkrat objavljena, ni bilo mogoče pozabiti in ne »vzeti nazaj«.
Kulturni forum SDS
