Na Vodnikovi domačiji je v torek potekal pogovor z Dragom Jančarjem, ki si je za roman In ljubezen tudi prislužil četrtega kresnika. Ob tem, kako se delo zaključi, je razmišljal: “Ljubezen je močna, čudna, ima nenavadna pota in preseneča ljudi same. Kje so se zaradi nje znašli, kaj zaradi nje počnejo, koga rešujejo in koga žrtvujejo.”
Torkov pogovor je priredila medijska hiša Delo, ki podeljuje nagrado kresnik za najboljši roman leta. Jančarja je roman In ljubezen tudi (Beletrina) čakal, da ga napiše, že nekaj let, saj je bil rojen v Mariboru po drugi svetovni vojni in je velikokrat poslušal zgodbe o vojnem času.
Iztočnica za roman je bila razglednica iz Maribora iz tega obdobja, ki jo pisatelj opiše v začetku dela. Jančar je povedal, da je to razglednico prejel po enem od svojih nastopov v štajerski prestolnici. Na njej je opazil dekleti, ki se pogovarjata, prav tako pa premetane črke v imenu hotela Orel ter vojaka. Slednja sta na sliki zlovešča in pričata, da gre pravzaprav za okupacijo sicer mirnega popoldneva, kar daje sliki dramatičen ton. Pisatelj zahteva, da je ta fotografija na naslovnici vsakega prevoda knjige.
Večina stvari v romanu je izmišljenih, a do teh izmišljij ne moreš priti, če zadev ne poznaš, je menil Jančar, ki je za roman preštudiral številna zgodovinska dejstva. Jedrt Jež Furlan, ki je vodila pogovor, je Jančarja pobarala, da je na pogovoru pred razglasitvijo nagrade kresnik priznal, da mu gre beseda ljubezen težko iz jezika, sedaj pa je v naslovu njegovega romana. Kaj mu torej pomeni ljubezen?
Jančar je priznal, da je morda to, da besedo ljubezen postaviš v naslov, na robu kiča, a pri tem romanu po njegovih besedah ni šlo drugače. Ves čas mu je namreč v glavi odzvanjal verz iz pesmi Lorda Byrona, ki govori o tem, da se tudi ljubezen ob vsej svoji moči skrha, duh pa utrudi. Sicer je razmišljal, da je ljubezen najbolj bistveno čustvo, ki nas spremlja v življenju. Je pa hkrati neločljivo povezano s sovraštvom, in prav te dvojnosti se je v romanu želel dotakniti.
Ta moč ali nemoč ljubezni se kaže tudi na koncu knjige, ko se po vojni zapleteta nekdanji pripadnik enot SS in sodelavka OF, ki mu je pomagala, ko se je ranjen zatekel v njeno klet. Jančar je dejal, da se na tej točki zgodi trenutek globokega sočutja in ljubezen za hip premaga vse, tudi ogromno razliko med njima. Do trenutka, ko med njiju vstopi resnica tistega časa. “Ljubezen je močna, čudna, ima nenavadna pota in preseneča ljudi same,” je menil.
Pisatelj je dodal, da je želel v romanu predvsem odpreti različne poglede na dogajanje tik pred in med drugo svetovno vojno ter prikazati tako partizane, ki so se v gozdove odpravili z velikim navdušenjem, a nato ugotovili, da so tudi oni med dvema ognjema, zgodbe potomcev mariborskih Nemcev, ki so Hitlerja sprejeli z navdušenjem, kot tudi tragične zgodbe iz taborišč za ženske. Ni pa dela želel instrumentalizirati v nobeno smer – zgodovinsko, politično ali ljubezensko. “Skušal sem razumeti vse, tudi zločinca,” je poudaril.
Na vprašanje, zakaj se je na podelitvi kresnika pojavil tik pred razglasitvijo nagrajenca, je iskreno odgovoril, da na prireditev ni nameraval priti, če ne bi dobil nagrade, ker mu v takih trenutkih ni lahko. Spominjal se je, da so s kolegi na razglasitev dobitnika evropske nagrade za kratko prozo čakali ves teden, kar se mu je v spomin zasidralo kot mučna izkušnja. Na koncu je sicer nagrado prejel on, a mu je bilo žal za ostale, ki so se tam zadržali toliko časa v upanju in na koncu ostali praznih rok.
Na vprašanje, kakšne načrte ima, pa je dejal, da si je moral od romana In ljubezen tudi resnično odpočiti, ta hip pa je v obdobju, ko čaka “na božjo iskro”.
