Piše: Lucija Kavčič
Pogovarjali smo se Andrejem Lokarjem, prevajalcem, pisateljem, publicistom, scenaristom, urednikom in političnim filozofom slovenske kulturne desnice. Lokar je soustanovitelj Kulturno-umetniškega društva KUD KDO, urednik spletne revije KDO?, urednik založbe Kulturno-umetniškega društva KUD KDO ter organizator slikarskih razstav in koncertov.
KUD KDO je, kot razumem, zelo vsestransko kulturno društvo, znano po svoji širini in spoštovanju raznolikosti.
Kulturno-umetniško društvo KUD KDO je bilo ustanovljeno leta 2017. Svoje delovanje smo zastavili na prostovoljni ravni, toda hkrati nadvse ambiciozno. Začeli smo s prirejanjem literarnih in drugih večerov, pogovorov in okroglih miz. Dokler je sodilo pod okrilje KOŽ, smo sodelovali predvsem s Trubarjevo hišo literature, ki jo je odlično vodil Rok Dežman in ki si zasluži vsa priznanja zaradi svoje širine in spoštovanja raznolikosti. Pod njegovim vodstvom je Trubarjeva hiša literature odigrala vlogo, ki jo dandanes vsi pogrešamo: bila je odprt prostor soočanja in razprav, kjer so lahko nastopali tako predstavniki kulturne levice kakor predstavniki kulturne desnice (ki je takrat šele nastajala). V tem pogledu je bila pravo laboratorijsko dogajališče pluralnosti. Zato tudi najbrž ni naključje, da je vlada ali vsaj vzdušje, ki se poraja pod današnjo vladavino, pospešila njeno ukinitev.
Po prvem letu delovanja nam je uspelo poleg omenjenih prireditev organizirati vrhunske koncerte klasične glasbe, slikarske razstave, ustanoviti spletno revijo, ki je med drugim beležila vse naše delovanje. Vse to pa smo počeli na lastne stroške, ne da bi prejeli kakršnokoli subvencijo. Ob nastopu dr. Simonitija na ministrstvu za kulturo smo prejeli minimalni znesek iz interventnih sredstev in smo s tem začeli svojo založniško dejavnost. To nam je omogočilo, da smo naslednje leto šli na sledeča razpisa: na projektni razpis za založniško dejavnost na Javni agenciji za knjigo in na razpis za glasbeno umetnost na ministrstvu za kulturo. Na obeh razpisih smo bili uspešni in smo izpeljali koncertno sezono ter založniški projekt.
Kdaj se je odnos ministrstva do društva poslabšal?
Z nastopom ministrice Aste Vrečko se je komunikacija med ministrstvom in nami nenadoma prekinila. Glede slikarskih razstav: galerija Spomeniškovarstvenega centra, v kateri smo razstavljali, je prešla pod upravo ministrstva za kulturo in pristojna služba oziroma oseba se je na naše dopise s prošnjo, da bi galerijo najeli, seveda nehala odzivati. Prejeli nismo nobenega odgovora. Ko sem se nekoč oglasil pri njih na ministrstvu, so mi dejali, da to galerijo upravlja nekdo drug, ampak niso natanko vedeli, kdo naj bi to bil. Na razpisu za glasbo je bil naš vrhunski program festivala sakralne glasbe v ljubljanski stolnici Sacrum convivium, ki ga je kot umetniški vodja zasnoval maestro Stojan Kuret, zavrnjen, ker sem se za nekaj centov zmotil pri finančni konstrukciji (dotlej je veljalo pravilo, da smo spričo takih napak vloge dobili nazaj in imeli na voljo pet dni za vnos popravkov). Ko smo ministrstvo prek elektronske pošte na to opozorili, seveda nismo prejeli nobenega odgovora. Na Javni agenciji za knjigo nas je sekretarka za knjigo Vlasta Vičič grobo zavajala, saj nas je prepričala, da smo se prijavili na neki razpis, za katerega je bilo že vnaprej popolnoma jasno, da zanj nismo izpolnjevali vseh pogojev. Seveda smo bili zavrnjeni.
Deležni ste bili tudi ignoriranja …
Naj pojasnim: ostal je še en razpis, in sicer štiriletni za knjižne programe, za katerega smo morali izpolniti sledeči pogoj: v treh letih smo morali bolj ali manj brez sredstev izdati 21 knjig. Tik pred rokom, ki je bil določen za realizacijo projekta, je naša založba zaradi notranjih nesporazumov s podizvajalci ostala brez oblikovalca. Vsa dela, ki bi jih morali izdati, so bila že natisnjena, manjkali sta samo dve – deli sta bili prevedeni in lektorirani, registrirani na kataložnem zapisu v NUK, le natisniti ju nismo mogli, saj smo morali poiskati novega oblikovalca. Ker naša založba izdaja knjižne zbirke, smo morali z novim oblikovalcem spremeniti dizajn vseh zbirk. Kdorkoli izdaja knjige, ve, da tega ni mogoče rešiti v nekaj dneh. Zato sem prosil direktorico in sekretarko Javne agencije za knjigo za sestanek, na katerem sem nameraval predlagati, da za objektivno zamudo plačamo neko denarno kazen, vendar nas ne izključijo iz tako imenovanega programskega razpisa. Iz Javne agencije za knjigo nismo prejeli nobenega odgovora – totalno ignoriranje. Čez nekaj dni pa sem po pošti prejel odločbo, da smo bili na razpisu zavrnjeni in da se lahko pritožimo na ministrstvo za kulturo, kar smo tudi storili.
Pred malo več kot tednom dni ste razposlali elektronsko pošto z opozorilom, naj bralci vaše spletne strani ne odpirajo, ker se bodo okužili. Povejte, prosim, za kaj gre?
Ob vsem omenjenem: lani so Kulturno-umetniškemu društvu KUD KDO zablokirali Google račun zaradi ovadbe, ki je prišla iz Slovenije, češ da objavljamo teroristične ali pedofilske vsebine (ni bilo natančneje specificirano katere). Zdaj se je pojavil še virus, zato vas vprašam: ali bi po vsem tem še verjeli nedolžnim naključjem?
Zakaj vas hoče MK na vsak način utišati? Predvidevam, da boste spletno revijo KDO? še naprej izdajali …
Ministrstvo za kulturo in vsa progresistična kulturno-umetnostna druščina, ki jo ministrstvo s subvencijami podpira in ki sama vzvratno medijsko in družbenoomrežno podpira posamezne politike, ki tako ali drugače sodijo v politično območje ministrice za kulturo, nas hoče utišati zaradi vloge, ki jo je kultura v zadnjega dobrega pol stoletja prejela v zahodni civilizaciji in jo seveda globalistično izvozila po vsem svetu. Vzorec, ki ga bom poskusil na tem mestu ponazoriti, z neznatnimi specifičnimi spremembami velja povsod na Zahodu in pravzaprav po vsem »prozahodenem« svetu – gre potemtakem za univerzalen pojav. Svetovna levica je v nekakšni predslutnji (v resnici: zaradi neposrednega vpogleda) o neustreznosti razredno ekonomskega modela že v šestdesetih in sedemdesetih letih zasnovala novo strategijo za prevzem oblasti, ki je prenesla družbeni inženiring z območja strankarske politike na področje kulture in izobraževanja, saj je ugotovila, da je mogoče nekatere radikalne družbene spremembe najučinkoviteje doseči prek spremembe mišljenja in predvsem čustvovanja najširših ljudskih množic. Glede tega je treba seveda pojem kulture razumeti čim ohlapneje: od elitne znanosti in vrhunske filozofije vse do Hollywooda, televizijskega in drugega oglaševanja ter družbenih omrežij.
Kako levici tako dobro uspeva vedno priplavati na vrh?
Zavoljo tega premika je nastala tako imenovana nova levica oziroma neomarksizem ali kulturni marksizem: gospodarsko razredno logiko zgodovinskega razvoja je nadomestil »narativ«. Zaradi intelektualne hiperprodukcije in tudi (to je treba priznati) kvalitete nekaterih progresističnih intelektualcev je šlo za veliko zmago progresistično libertarne filozofije, ki pa je (tudi tega ne kaže pozabiti) temeljila na katastrofalnem porazu teh idej, kakor hitro so bile uporabljene v praksi, predvsem v Vzhodni Evropi in Sovjetski zvezi ter tudi na Kitajskem. Paradoksno je marksizem zmagal, kjer ni bil na oblasti, popolnoma potolčen od lastnih inherentnih protislovij pa je bil tam, kjer je vladal. Ravno to pa je neomarksizmu ponudilo odrešilni vzorec, ki je progresizmu omogočil ne le preživetje, pač pa celo dominacijo na celotnih segmentih družbenega življenja. Kljub neogibni posplošitvi, ki jo nujno terja obseg revijalnega intervjuja, lahko ta vzorec povzamemo takole: neomarksizem deluje v okviru liberalne demokracije tako, da jo razjeda od znotraj: polasti se neke družbene niše, organizacije ali institucije, izvotli njeno predmarksistično vsebino, jo napolni s svojo vsebino in jo nato začne uporabljati kot orožje za družbeno razgradnjo ne le državnega aparata, v katerem se je pojavil, ampak tudi drugih nedržavnih družbenih entitet, ki ovirajo njegovo željo po hegemoniji – taka entiteta je denimo pri nas Rimokatoliška cerkev. To mu omogoča dvoje: malodane neomejeni družbenopsihološki inženiring na eni strani, na drugi pa de facto odtegnitev vsem pravilom igre pluralne družbe, predvsem pa enemu: družbenim entitetam, ki jih je prevzel, ni treba iskati družbenega konsenza (prek volitev denimo), zato lahko neomarksizem vanje vnese svoj izrazito totalitarni sistem, ki se od tod po kapilarah začne širiti naprej po družbenem tkivu. Eden od omenjenih načinov je tudi nasilje ali prisila.
Zato ste levici trn v peti in napoti …
Če naj se torej povrnem na izhodiščno vprašanje in poskušam odgovoriti, zakaj nas poskušajo utišati, bom navedel primer pravkar opisanega procesa pri konkretni ustanovi, ki nas ta čas poskuša utišati: Javni agenciji za knjigo Republike Slovenije. Javna agencija za knjigo je bila ustanovljena z najboljšimi nameni: omogočiti malim in mladim kvalitetnim slovenskim založbam, da bi na majhnem slovenskem knjižnem trgu dobile finančni zagon, ki bi pripomogel k razbitju (kvazi)tržnega monopola, ki so ga v obdobju denacionalizacije ustvarile »privatizirane« velike in tudi druge založbe; razrahljati ukleščenost slovenskega založništva v logiko strankarskih interesov; olajšati vsem delavcem v kulturi dostop do trga dela pod ugodnimi in pravno reguliranimi pogoji; nagrajevati meritokracijo drznih individualnih in založniških projektov, ki so v splošnem interesu slovenske kulture in posledično tudi v nacionalnem interesu slovenske države; podeliti slovenski kulturi in Sloveniji priznanje, ki si ga zaslužita in ki ga nista doslej bili deležni; infrastrukturno urediti slovenski knjižni trg in s tem omogočiti bralcu ugoden dostop do knjig, ki jih pač vsak narod mora imeti v svojem duhovnem radiusu.
Zdaj pa se dogaja vse kaj drugega …
Po nizu bolj ali manj prištevnih patoloških egotripov posameznih direktorjev te ustanove in po izvedbi strategije družbenopolitičnega prilaščanja smo se znašli v sledečem položaju: Javna agencija za knjigo je postala največja ovira pri uveljavljanju malih, mladih in kvalitetnih slovenskih založb, saj jih poskuša na vse načine ovirati, tako da favorizira velike »denacionalizirane« (in tudi nekatere nove) založbe, ki so bile tudi same tik po osamosvojitvi žrtve strategije/procesa izvotlitve/prevsebinjenja, ki smo ga poprej opisali, s tem pa konsolidirati njihov monopol; Javna agencija za knjigo onemogoča mladim založnikom vstop na trg preprosto tako, da ukinja trg: z mehanizmom subvencioniranja umetno ohranja visoke cene knjig in s tem uvaja dogovorno ekonomijo, saj onemogoča uveljavitev temeljnega tržnega vzvoda: razmerja med kakovostjo in ceno; Javna agencija za knjigo si vztrajno prizadeva, da bi strankarska politika popolnoma prevladala v založništvu, večina njenih kadrov je neposredno povezana s stranko Levica, njena zdajšnja direktorica Katja Stergar je podpisnica zloglasne Peticije 571, ki predstavlja enega od mejnikov na poti do dokončnega uboja medijske svobode na Slovenskem in ki ga je dokončno izpeljala zdajšnja vlada.
Kdo na razpisih JAK potemtakem lahko uspe?
Javna agencija za knjigo je s svojimi »individualnimi razpisi« daleč od tega, da bi delavcem v kulturi omogočala ustreznejše delovne razmere, ravno nasprotno: prek ideološko sestavljenih komisij z mastnimi subvencijami nagrajuje posameznike, ki prisegajo na svetovni nazor, ki prevladuje med njenimi kadri in ki jih zatem progresistične stranke predvsem v obdobju predvolilnih kampanj uporabljajo za medijsko družbenoomrežni kulturni boj, pri tem pa sistematično opravlja ideološko »triažo« ter izloča posameznike, ki niso v skladu s progresisitično usmeritvijo; Javna agencija za knjigo dobesedno preganja meritokracijo, saj tako v svojih komisijah kakor na razpisih načrtno nagrajuje povprečnost, ta pa tudi omogoča njenim kadrom, da izpolnjujejo svoje novo »poslanstvo«: popoln nadzor nad slovenskim založništvom kot enim ključnih področij slovenske kulture; Javna agencija za knjigo je pri subvencioniranju založniških projektov ali programov povsem ravnodušna do vsebin, ki so v slovenskem nacionalnem interesu oziroma te vsebine promovira le, če jih predlagajo monopolistične založbe, in s tem utrjuje njihovo prevlado; Javna agencija za knjigo je v poslednjih dveh letih izpeljala nekaj odmevnih mednarodnih projektov, a nobeden od njih ni bil Sloveniji v čast, še najmanj predstavitev Slovenije kot antisemitske države na Frankfurtskem knjižnem sejmu; Javna agencija za knjigo si v nobenem pogledu ne prizadeva, da bi približala knjigo bralcu, saj bi to lahko doseglo le drastično znižanje prodajnih cen za posamezne knjige, kar mehanizem subvencioniranja in knjižničnega odkupa v Sloveniji onemogoča.
Slišati je zares grozno!
Po vsem povedanem lahko potemtakem sklepamo, da predstavlja Javna agencija za knjigo nekakšno paradigmatično utelešenje dinamike kulturnega boja, ki smo ga poprej omenili. Značilna je v tem pogledu ta anekdota: direktorica Javne agencije za knjigo je pred nekaj meseci prepričala nekega založnika, naj ne sklene sozaložniške pogodbe z našo založbo, kar jasno izpričuje totalno spremembo predznaka pri poslanstvu te ustanove: namesto da bi spodbujala in pospeševala celotno založniško življenje in podpirala slovensko knjigo ter svobodno dogovarjanje med posameznimi subjekti, poskuša izvajati totalitarni nadzor in založbam, ki niso politično korektne, onemogočiti delovanje. Vse omenjeno terja seveda idejno monolitnost kulturnega in založniškega prostora, zato je založba Kulturno-umetniškega društva KUD KDO moteča – s svojo drugačnostjo že s svojo navzočnostjo prostor pluralizira in ga nevarno demonolitizira.
Se nadaljuje …
