Primorka Kazimira Lužnik je v Slovenj Gradcu pred tremi desetletji ustanovila pevski zbor, ki uspešno deluje še danes. V 84. letu starosti neumorno prepeva, igra klavir in orgle ter teče maratone.
Kazimira Lužnik iz Kanala ob Soči je ustanoviteljica in dirigentka Ženskega pevskega zbora Splošne bolnišnice Slovenj Gradec. Zanimivo ni samo to, da zbor deluje že več kot trideset let, da ima že dolgo tradicijo nastopanja po celotni državi, zanimivo je tudi to, kako je Lužnikova v zbor privabila prve pevce. »Po bolnišnici, kjer sem delala kot rentgenska tehnica, sem hodila s piščalko; piskala in pela sem ter ob tem spraševala sodelavce, ali se bodo pridružili pevskemu zboru. Nekateri so bili veseli, drugi so me naganjali. Na koncu pa smo le zapeli skupaj,« pripoveduje Kazimira.
Najpomembnejše je druženje
Pevski zbori so v Sloveniji nekaj vsakdanjega. Težko najdemo kakšno slovensko vas, ki ne bi imela vsaj ene pevske skupine − bodisi kvarteta, kvinteta ali pa kar 20-članskega zbora, kot je ŽPZ Splošne bolnišnice Slovenj Gradec. »Slovenci očitno zelo radi pojemo,« ugotavlja Kazimira, ko se spomni številnih pevskih zborov, ki delujejo v Mislinjski dolini. Repertoar zbora pod taktirko Lužnikove so predvsem koroške ljudske in umetne pesmi, predvsem pa take, ki gredo v uho, pojasni dirigentka. »Niti ne vem, po čem bi se naš pevski zbor razlikoval od drugih, lahko pa rečem, da naše pevke zelo rade prepevajo, zelo rade hodijo na pevske vaje, še raje pa nastopajo. Mislim, da je tudi pri preostalih pevskih zborih tako, sicer ne bi prepevali. Tukaj je v največji meri pomembno druženje.«
Kazimira ne misli na starost
Ob tem se poraja vprašanje, kako to, da je Primorka ustanovila uspešen pevski zbor na drugem koncu Slovenije, na Koroškem. V Ljubljani, kjer je obiskovala srednjo glasbeno šolo, je spoznala moža Miloša in ljubezen jo je leta 1958 pripeljala na Koroško. Dve leti je poučevala klavir na glasbeni šoli v Slovenj Gradcu, ker pa je mož bil v službi v bolnišnici, je delo v glasbeni šoli opustila in se odločila za poklic višje rentgenske tehnice. Življenje pa kljub 84. letu starosti jemlje z veliko žlico: »Z možem sva šla v pokoj na isti dan pred 25 leti. Seveda pa sem še vedno aktivna, tudi moža vsak dan priganjam, da mora biti. Aktivnost je treba vzdrževati, ob tem pa sploh ne mislim na starost. Zakaj bi?«
Petje lahko z vajo vedno izboljšamo
Še vedno polna življenjske energije rada sede za orgle in za klavir, glasba je njena življenjska spremljevalka. S pevskim zborom vadijo enkrat na teden, pred nastopi pa vajam posvetijo še kakšen dodaten dan v tednu. »Najpomembnejše je to, da se dobro naučimo pesmi, za kar je potrebnih veliko vaj. Petje je takšna stvar, da jo lahko z vajo vedno izboljšamo,« pravi Kazimira. Poleg tega, da vodi pevski zbor, je tudi neumorna tekačica. V 84. letu starosti se udeležuje številnih maratonov po Sloveniji in svetu – lahko bi rekli, da je še danes aktivnejša kot marsikateri človek v mladosti. Letos je bila najstarejša Slovenka na Ljubljanskem maratonu, ki se ga udeleži prav vsako leto, tekmovala je tudi na maratonu v New Yorku. »Skupno sem v New Yorku tekla desetkrat, ob tem pa sem obiskala še sestro, ki tam živi. Na nekaterih maratonih so bile precej slabe vremenske razmere, od peklenske vročine pa do hudega mraza, dežja in snega,« se spominja maratonskega obiska dežele čez lužo. Poleg tega je tekla tudi v Južni Afriki, Avstraliji, na Irskem, udeležila se je veliko evropskih veteranskih prvenstev, kjer je dosegla odlične rezultate. »Mislim, da je najpomembnejše to, da ne štejem let, da se dobro počutim in da se nekako kontroliram, da je vse v redu – in seveda da ne pretiravam,« še doda in sklene, da ji je aktivno življenje v užitek, saj tako vidi, kaj vse zmore. »Če človek zmore toliko, mora biti zdrav.«
